petek, 13. marec 2015

Minljivost

Ni snega, ni moči, ni prespanosti, je pa volja, želja in po dolgem času na začetku tedna na Slivnici. Lučka ni več potrebna. Tek v temi je navdušujoč, jutro brez lučke prej vidno in barve jasnejše. Ni bilo potrebno dolgo, da sem odplaval tja, kjer me ne obkroža telo, kjer sem sam in kjer sem večen. Večen?!?

Zadnje čase sem bil žal preveč soočen z minljivostjo. Morda izgubo, morda odhajanjem, morda... Morda je minljivost prav zaradi tega tako mikavna in hkrati strašna, ker nima konca in ker nima končne razlage.
Ko si privoščim družbo prijetnih ljudi le ta mine. Pa je ta minljivost tako zelo sama po sebi umevna. Ostanejo lepi spomini in ostane želja po ponovitvi le njih
Ko odhajam na tek je ob koncu (skoraj) vsak lep in (zagotovo) neponovljiv. Kaj mi ostane? Lepi spomini in želja po ponovitvi le njih.
Ko se zavemo minljivosti nas samih, pa nastopi panika, pa nastopi fak!
Ker ne verjamem v boga si lahko mirno izposodim Žižkovo misel v smislu: "še dobro da bog ne obstaja, ker potem bi bilo še slabše". Ker, če bi bog obstajal in bil neskončno dober (kar menda po pravilu je), bi.... vzel malemu otroku očeta? ...vzel prijatelju prijatelja? ...vzel staršu otroka? ...vzel moža ženi? ...vzel nasmeh iz ust malim ljudem? ...

In čmoknem po tleh tako kot sem dolg in širok. Noge na ledu gredo po svoje, trup ljubi gravitacijo in glava oseka po tleh. Se vstanem, se zavem, svojih let in pospešim svoj korak. Do gori je še malo, misli je še veliko, veselja ne preveč... Mogoče je imela glava dovolj teh zmedenih misli v svoji notranjosti. Mogoče me je kdo od tam zgoraj klofnil po gležnjih.

Preskočim in občutim jezo. Jezo na vse tiste, ki obljubljajo neskončnost v katerikoli obliki. Ki si dovolijo biti vsemogočni in odločajo o temu, koga bodo vzeli. Na vse tiste, ki odločajo o tem, koga bodo užalostili in na vse tiste, ki se nato umaknejo v svojo molitev, vero. Vero v kaj? V prihodnost, ker je sedanjost tako gnila? V nek novi svet, neko novo življenje? What a joke! Jezen sem na vse tiste, ki jim govorijo o prihodnosti, o kateri so se sami odločili (oziroma so dobili sporočilo o njej od tam daleč nekje) da kakšna je. Jezen in počasi že besen (še dobro da je teka po 15 km konec, ker bi lahko postal hudo besen, kar pa bi bilo lahko za okolico že nevarno, še bolj pa za mene) na razne katoliške skupnosti, ki nam rišejo življenje pred rojstvom in po smrti, vmes smo pa le služabniki in, še huje, sluge?!? Kje in kdaj živimo? Jezen sem na njihove predstavnike, ki na pogrebu vztrajno pokopavajo nekoga drugega in si tudi imena pokojnika ne morejo zapomniti.
Predvsem pa jezen, ker nihče ne vidi človeka, ki ponoči v sobi tiho joka, ker nihče ne začuti lakoto otroka, ker nihče na cesti ne opazi žalostnega človeka,...
... Ker je življenje tako nepošteno in hkrati edino kar imamo. Imamo torej le sedanjost, ki pa je tako prekleto kratka, da se je spremenila že kar v točko. Takoj, ko se jo zavemo, postane preteklost kar pomeni, da je vsak korak v preteklosti pravzaprav korak v prihodnost, katero si pa lastimo na vsakem koraku (recimo danes zjutraj po radiu: "ob zadnjem znaku bo ura osem" Kaj pa če ne bo???). Čudno, čudno, danes sem premogel tudi nekaj heca :)

Hvala bogu (no, kdaj pa kdaj se pa le na njega spomnim :)) sem že zgoraj, ker takih tekov in takih juter si pa zares ne želim prav veliko. Noč je bila kratka, spust s Slivnice je strm in divji, dan potreben preživetja in potem bo še en dan, ovekovečen v svoji minljivosti.


Ni komentarjev:

Objava komentarja