Kilimanjaro stage run

Lahkoten tek…

… v duši otežen s pričakovanjem neznanega, strahom pred neznanim. Vsak korak je previden. Vsak dotik z rdečo zemljo je strogo premišljen, vsak skok čez vulkanske kamenine preskočen z rezervo, malo višje kot bi bilo potrebno. Potrebno bo teči 8 dni in narediti okoli 260 km. To je tek, ki sem se ga udeležil.  Vzporedno bo potrebno premagati tudi okoli 11000 metrov navzgor in če končamo na isti točki kot smo začeli, tudi prav toliko navzdol. Pogovarjam se sam s seboj.  Le iz gole prijaznosti ter zato, ker tudi vsi trije, ki so se udeležili tega teka, pozdravljam in maham domačinom, čeprav… Verjetno si oni mislijo svoje o štirih belcih, opremljenimi z vesoljskimi oblačili in kupi plastenk z raznobarvnimi tekočinami le zato, ker tečejo. Oni tečejo le zato, da pridejo do točke B. Mi zato, da bi se vrnili na točko A. Zdrava pamet to težko razume.

Obtežen z nahrbtnikom, kjer naj bi bila voda in ostala tekočina za prvih 9 ur teka prvega dne. In kjer naj bi bila hrana za tak isto veliko ur. Ker izkušenj s tovrstnimi teki do sedaj nisem imel, sem imel s seboj le vodo in ničesar več. In zato je telo proti koncu prvega dneva reklo »nič več«.

Tek se je s ceste (beri uničena pot rdeče barve) selil na stezice, poti in na koncu je tudi potke zmanjkalo. Se je pa prikazal pravi pragozd (kot je rekel Brian – padli smo v Jurassic park). In pragozd se je nadaljeval iz doline v dolino, iz ene soteske v drugo sotesko, iz enega spusta v drugi vzpon. Šteli smo doline in začeli verjeti v vse »višince«, ki so nam jih obljubljali na začetku teka. Tega bo še več.

Doline se končajo, pričakujemo šotore, kjer bomo spali prvi dan. Njih pa od nikoder. Postajam lačen in postane me strah. To ni v redu. Če se uničim prvi dan, kaj bom počel naslednjih sedem… Razmišljam na glas in ker želim, da bi me kdo slišal, začnem razmišljati na glas v angleščini. Želja se mi uresniči in priskoči Simon (dobesedno), glavni organizator tega teka in ta hip eden boljših gorskih ultramaratoncev na svetu. Ponudi mi energijsko čokolado ter tabletko soli (glej glej, tudi to obstaja). Lakota mine in zadnjih pol ure teka mine odlično. Tudi zato, ker si med potjo kupimo Coca Colo (ki jo je v Afriki dobiti skoraj lažje kot banano). Prispemo do šotorov in po desetih urah in pretečenih (tudi prehojenih) približno 35 km pademo v liter vode, ki nam je namenjen vsak večer za osebno higieno. Tako mine in preživim prvi dan.

 

DRUGI DAN

Noč v šotoru še minila ni, ko se oglasi telefon (moja edina ura na teku). Ura je šest in treba se je zbuditi. Zbudi se tudi dan in v pol ure je sonce že visoko na nebu. Pod njim pa kavica pred šotorom (evropski jeziki ne poznajo izraza, ki bi opredeljeval tovrstno prijaznost domačinov) in umazani tekaški čevlji. Sledil je obilen zajtrk v enem izmed šotorov za nas štiri (Brian, Steph, Fred in mene). Vsako jutro obilen, vsako jutro isti. Krožnik sveže obranega sadja (mango, papaja, banana, avokado), dve ogromni skledi mlečnega riža in za vsakega nekaj jajc. Med tem nam pripravijo še hrano za s seboj v obliki pečenih banan (matoke) in čapatijev. Otovorjen s tremi litri tekočine (že drugi dan sem se dal podučiti, da potrebujem tri različne vrste napitkov;  navadno vodo, slano vodo in oranžno vodo – nekaj energijskega), kilo hrane in željo po novem. Hojo spremenim v tek in le tega v veliko pričakovanje dneva, ki je že nadomestil jutro. Jurassic park smo premagali (v naslednjih dneh se je izkazalo, da ga nismo) in odtekli smo višje proti gori v »pine forest« oz. v njihovo različico borovega gozda. Ure so hitro sledile naslednjim, gozdovi pa so vse bolj spominjali na neskončni ples iglic med debli v vetru afriške stepe.

Tek se zaključi veliko prej kot včerajšnji in šotore so nam postavili v kampu, kjer si z malo iznajdljivosti in balkanske predrznosti (v tem sem prevladoval, ker sem bil pač edini z Balkana) privoščimo čisto ta pravi tuš in pivo po njem.

TRETJI DAN:

Tečem počasi in pogled mi ne seže dlje kot 10 centimetrov od mojih tekaških čevljev. S težavo dvignem glavo. Pred menoj neskončno ravna cesta, prašna, umazana. Za menoj ta ista z razliko, da je za menoj. Glavo dvignem še malo višje, nad njo pa sonce, ki se mi zdi danes še posebej toplo. Glava pade dol in zopet spremljam počasne premike mojih nog. Še sence ni. Mimo pridivja motorist in jasno nam pokaže, kdo je kralj ceste. Igra se igro milimetrov in tokrat se mu je uspelo približati mojemu komolcu na približno 3 centimetre. Fred s svojo zdravo belgijsko pametjo ne razume, kaj mu na ostalih 80 % ceste ni všeč. Sam ne razumem, zakaj moram teči po ravnem iz neskončnosti v neskončnost, s soncem točno nad seboj. Noge postajajo počasnejše, prah se dviguje manj visoko, v glavi vre (kar se še ni skisalo), vode je že davno zmanjkalo, hrana mi ne paše. Srečo imam, da je moja volja obratno sorazmerna z močjo. Le -ta me pripelje do šole, kjer že stojijo šotori. Moči je le še toliko, da si privoščim kopel v litru vode, namenjene osebni higieni. Zanimivo, ampak tudi zobe si naučiš umivati z umazano vodo in na koncu ugotoviš, da je le-to celo učinkovito.

ČETRTI DAN:

Noč je bila dolga, ker ni bilo spanca. V začetku, ko so misli že skoraj odplavale sanjam naproti, se je osel pred šotori odločil, da bo ves gnev zadnjih dni prelil na drugega osla. In tako sta se kregala, da si nihče ni upal iz šotora. Le upali smo, da sta v temi zaznala, da je njun travnik pred šolo zaseden in manj prehoden zaradi množice vrvi naših bivališč. Ko sta se končno umirila in spravila, se je od nikjer pojavil motorist. Spali smo daleč od ceste in tovrstnega zvoka si nisem znal razložiti. Je bil pa vedno glasnejši in kmalu sem ugotovil, da se vozi čisto zraven šotorov. Naenkrat njegov zvok poskoči (verjetno tudi motor), poči, se razleti in nato pade. Oči imam izbuljene kot dvoletna afriška deklica, ki prvič v življenju nosi svojo košaro na glavi. Naslednji trenutki tišine so idealni za razmišljanje, kaj vse se zunaj dogaja in za kreacijo najbolj nenavadnih zgodbic z najbolj črnimi konci.

Zjutraj smo ob drugi skledi mlečnega riža izmenjevali svoje poglede in svoje zgodbice nočnih dogodkov. Brian se je bal, da bi pijani motorist začel voziti čez šotore, Steph ja napletla zgodbico o tem, kaj vse bi ji lahko pijani domačini storili hudega. Fred se je spraševal o navezanosti domačina na motor in o tem, kaj bo storil, ker je motor staknil nekaj prask. Sam sem premišljeval o minljivosti vsega večnega nekje sredi Afrike. Resnica je bila le v tem, da je pijani učitelj ponoči prišel domov in malo nespretno parkiral svoj motor.

Na mojo veliko srečo smo zopet zavili nazaj proti gori, kjer smo prvo polovico dneva tekli in iskali pravo pot (med tem trikrat srečali tri masajska dekleta, katera so se nam ob vsakem nadaljnjem srečanju smejala bolj polnih ust; pač izgubljeni turisti), drugi del dneva pa tekli po najdeni poti. Kilometri so se seštevali in množili in konec dneva se jih je nabralo veliko več, kot nam jih je bilo na začetku obljubljeno. Del teka se je vil po griču (velikem približno kot naš Krvavec), kjer so nam domačini pristno pokazali, kako se krči gozd. Požagajo vsa drevesa, jih odpeljejo in (verjetno) prodajo. Nato na goro prihitijo okoliški prebivalci in pograbijo tiste kose lesa, ki so padli s tovornjakov ali nehote ostali na tleh. Z vsemi možnimi prevozni sredstvi (lastna glava na lastnih nogah, samokolnica, kolo, ciza,…) les odpeljejo v dolino in spravijo za kurjavo. Ves preostali nebodigatreba les zažgejo, skupaj s štori, koreninami,… Tako tečem kako uro v dolino med ognjem, v dimu. S solznimi očmi zaradi dima in cmokom v grlu zaradi bojazni, kakšen planet bom zapustil svojim otrokom.

PETI DAN

Pred menoj šesta dolina tega dneva. Njena globina sega vsaj 200 morda 300 metrov globoko. Na obrobju hiše domačinov iz bambusa in blata, v dolini pragozd. Izgleda popolnoma neprehodno. Spustimo se in približno na sredini postane zelo nevarno. Napačen korak in zdrs te ubije. Če imaš srečo. Kajti če se skotališ v dolino in slučajno preživiš, človeštvo še ni iznašlo naprave, ki bi te iz take doline v takem pragozdu, izvleklo ven. Lokalne zveri te ponoči v miru pokončajo. Domačin, ki tisti dan teče z menoj (vsak dan je imel vsak od nas ob sebi domačina, kateri nam je kazal pot oz. v večini primerov smo skupaj iskali pot),  je kritični del enostavno preskočil, malo padel na rit, se malo skotalil in se čudežno ustavil. V daljavi vidim le majhno črno piko z velikim belim nasmehom, okoli vse divje zeleno. Zdaj pa jaz. V strahu uživam in vsak korak mi je nov izziv. Izziv možnega oprijema in celega življenja. Prvi korak je zdržal. Copati so očitno super. Drugi korak… še sem na nogah. Pojavi se približno 5 metrov gladke skale, skoraj navpično, čez katero teče lokalni potoček. Za prijeti nikjer nič. Praproti so mi roke že dodobra ožgali in tudi v smrtni nevarnosti se jih ne dotaknem več. Postavim se v smuk prežo in spustim. Meditacija me je naučila izklopiti vse misli in pri tem podvigu je to bilo še kako dobrodošlo. Ohranim se v začetnem položaju in prijazno me ustavi drevo spodaj. Noro, občutek zmagoslavja, zakričim na glas, zakričim še bolj na glas. To je to. To je tisti trenutek, za katerega živimo celo življenje, ko lahko do popolnosti občutimo življenje. To je to. Noro uživam!

V dnevu se je nabralo še dobrih deset podobnih dolin in slabih 50 kilometrov. O višinskih metrih ne razmišljam več…

ŠESTI DAN

Mimo je po moji oceni okoli 30 kilometrov. Doline se vrstijo, užitek zamenja bolečina. Pojavila se mi je stara poškodba v obliki natega dimeljske prepone. Noga boli, z vsakim trenutkom boli bolj. Težko jo dvignem. Vedno bolj brcam po tleh in vidim, da dolgo ne bo šlo več. Pojavi se jeza, strah, obup, pa jeza in ponovno jeza. Uležem se na travo, vso energijo in misli usmerim v boleči del. Diham in z vsakih izdihom se poizkušam znebiti nekaj bolečine. Naslednjih 10 kilometrov gre malo lažje, pa vseeno prepočasi, da bi tek dokončal (tek ni tekmovalnega značaja, a velja pravilo je, da vsako etapo končaš pred nočjo). Ne, moj ego tega ne bo dovolil. Pošljem SMS domov in po prejetem odgovoru se stanje nepričakovano in čudežno izboljša. Bolečina ni izginila popolnoma, se je pa veselje vrnilo v vsej svoji veličini in po dolinah začnem leteti. Za hip se ustavim in skupaj računamo ali lahko pridem do noči do šotorov. Etapa je zopet dolga okoli 50 km in potrebno je teči (oz. po dolinah se premikati) s hitrostjo 5 km/h. Pri nas hitrost normalne hoje, v Afriki hitrost letenja čez doline. Težka bo, vendar začnem. In s Fredom letiva po stezicah, med bananovci, pa dol v dolino, skok čez reko, osvežitev in napolnitev vodnih rezerv, plezava gor. Pa zopet v naslednjo dolino, klecne gleženj, nič hudega. Noriva in malo po tem, ko sonce zaide (in tik pred popolno temo), prideva do šotorov. Zvalim se na tla. Utrujen, uničen, srečen. Steph mi prinese kavo, zrem v zvezde. Ja, to je to! To je življenje, kot si ga želim.

SEDMI DAN

Sredi dneva po treh dneh pridemo iz pragozda in tečemo po stezici široki bose noge domačina. Na eni strani gozd, na drugi njiva, pred nami pa vsake toliko velik kup iztrebka. Kupi postajajo vse pogostejši in postanki domačinov ob njih prav tako. Opazujejo jih, s palčko premikajo, preučujejo. Nato nas Simon pokliče na kup in pove, da so iztrebki slonovi, saj se nahajamo na njihovem teritoriju. Sledi lekcija kot v šoli. Kaj narediti, če opazimo slona. V pričakovanju intelektualne debate ali vsaj afriškega trika (v smislu: stoj pri miru, uleži se, začni pogovor z njim,…) sem tiho in čakam. Pravega odgovora ni, zato ga izda Simon. Če vidimo slona, moramo teči stran od njega tako hitro, kot nismo tekli še nikoli. Kajti slon ima spomin za 25 let nazaj, tako za podobe kot za vonj. In človek z njim ni bil nikoli prijazen. Stojim in nad odgovorom nisem nič kaj zadovoljen. Brian vpraša, kam naj tečemo. Na sveže zorano njivo, kjer sta hitrost in način teka podobna teku na zlomljeni hodulji, ali v pragozd? Odgovor je samo eden. Čim hitreje čim dlje. Divji slon je v tem delu Afrike najbolj nevarna žival. Jasno mi je, da je edini način, da preživim ta, da ga ne srečam. Naslednjo ure tečem verjetno najhitreje v vseh osmih dneh in strah mi je vzel ves užitek. V tem strahu nisem prav nič užival. Ko pritečemo do ogromne njive s korenjem, se ustavimo in domačini nam povedo, da tukaj slonov ni več. Vzamemo si pol urni odmor in do sitega se najemo korenja, pravkar pobranega iz njive. Božanski občutek svežega okusa v ustih in malo manj božanski občutek zemlje med zobmi, ki nas spremlja do večernega umivanja le teh.

Po slabih 40 kilometrih prispemo do šotorov in po obilni večerji (vsak dan podobno: riž, meso , fižol, pa včasih še sladek krompir), se zvalim v šotor in nič kaj vesel se zavem, da je to moja zadnja noč v divjini.

Ponoči, ko moram odtočit nepredstavljive količine popitega prejšnjega dne, se mi v temi, ob soju skoraj polne lune, prikaže Kilimanjaro. Nor pogled. Tečem po fotoaparat, ki seveda ne zazna nič, razen teme in nočne utrujenosti. Ležem nazaj, zaspati ne morem. Premišljujem o vseh preteklih sedmih dneh.

OSMI DAN

Vzdušje pri zajtrku prijetno, Kilimanjaro se kaže tudi v jutranji zarji in s tekom pričnemo prej kot po navadi. Kot, da bi si želeli vsi čim prej priti na cilj. Danes ni bilo dolin, bilo je le okoli 25 kilometrov prijazne ceste in vse je izgledalo tako poznano. Bil sem suveren, hiter in hkrati žalosten, da bo tudi to minilo. Tako, kot vse v življenju, mine tudi to. Pridemo na cilj. Bolje rečeno, na štart. Na našo točko A. Stopim točno tja, kjer sem stal pred osmimi dnevi. Pričakoval sem nore občutke, veselje, srečo. Pa ni bilo nič od tega. Morda je bil edini resnični občutek žalost, da je konec. Konec teka okoli Kilimanjara. Konec neznanega in začetek znanega. Konec avanture, začetek rutine. Konec tokratne Arike. Kontinenta, ki mi je v življenju dal že toliko…

 

Za konec še nekaj podatkov: Tekli smo štirje belci (Fred iz Belgije, Steph iz Kanade, Brian iz Amerike in jaz), vsak s svojih vodičem, ki so se dnevno menjali. Vseskozi je bil z nami Simon, ki je tek v okviru svoje organizacije SENE tudi organiziral. Pretekli smo nekje med 280 in 300 kilometri s približno 11000 metri vzpona in prav toliko spusta.

 

 

 

Minljivost

Ni snega, ni moči, ni prespanosti, je pa volja, želja in po dolgem času na začetku tedna na Slivnici. Lučka ni več potrebna. Tek v temi je navdušujoč, jutro brez lučke prej vidno in barve jasnejše. Ni bilo potrebno dolgo, da sem odplaval tja, kjer me ne obkroža telo, kjer sem sam in kjer sem večen. Večen?!?

Zadnje čase sem bil žal preveč soočen z minljivostjo. Morda izgubo, morda odhajanjem, morda... Morda je minljivost prav zaradi tega tako mikavna in hkrati strašna, ker nima konca in ker nima končne razlage.
Ko si privoščim družbo prijetnih ljudi le ta mine. Pa je ta minljivost tako zelo sama po sebi umevna. Ostanejo lepi spomini in ostane želja po ponovitvi le njih
Ko odhajam na tek je ob koncu (skoraj) vsak lep in (zagotovo) neponovljiv. Kaj mi ostane? Lepi spomini in želja po ponovitvi le njih.
Ko se zavemo minljivosti nas samih, pa nastopi panika, pa nastopi fak!
Ker ne verjamem v boga si lahko mirno izposodim Žižkovo misel v smislu: "še dobro da bog ne obstaja, ker potem bi bilo še slabše". Ker, če bi bog obstajal in bil neskončno dober (kar menda po pravilu je), bi.... vzel malemu otroku očeta? ...vzel prijatelju prijatelja? ...vzel staršu otroka? ...vzel moža ženi? ...vzel nasmeh iz ust malim ljudem? ...

In čmoknem po tleh tako kot sem dolg in širok. Noge na ledu gredo po svoje, trup ljubi gravitacijo in glava oseka po tleh. Se vstanem, se zavem, svojih let in pospešim svoj korak. Do gori je še malo, misli je še veliko, veselja ne preveč... Mogoče je imela glava dovolj teh zmedenih misli v svoji notranjosti. Mogoče me je kdo od tam zgoraj klofnil po gležnjih.

Preskočim in občutim jezo. Jezo na vse tiste, ki obljubljajo neskončnost v katerikoli obliki. Ki si dovolijo biti vsemogočni in odločajo o temu, koga bodo vzeli. Na vse tiste, ki odločajo o tem, koga bodo užalostili in na vse tiste, ki se nato umaknejo v svojo molitev, vero. Vero v kaj? V prihodnost, ker je sedanjost tako gnila? V nek novi svet, neko novo življenje? What a joke! Jezen sem na vse tiste, ki jim govorijo o prihodnosti, o kateri so se sami odločili (oziroma so dobili sporočilo o njej od tam daleč nekje) da kakšna je. Jezen in počasi že besen (še dobro da je teka po 15 km konec, ker bi lahko postal hudo besen, kar pa bi bilo lahko za okolico že nevarno, še bolj pa za mene) na razne katoliške skupnosti, ki nam rišejo življenje pred rojstvom in po smrti, vmes smo pa le služabniki in, še huje, sluge?!? Kje in kdaj živimo? Jezen sem na njihove predstavnike, ki na pogrebu vztrajno pokopavajo nekoga drugega in si tudi imena pokojnika ne morejo zapomniti.
Predvsem pa jezen, ker nihče ne vidi človeka, ki ponoči v sobi tiho joka, ker nihče ne začuti lakoto otroka, ker nihče na cesti ne opazi žalostnega človeka,...
... Ker je življenje tako nepošteno in hkrati edino kar imamo. Imamo torej le sedanjost, ki pa je tako prekleto kratka, da se je spremenila že kar v točko. Takoj, ko se jo zavemo, postane preteklost kar pomeni, da je vsak korak v preteklosti pravzaprav korak v prihodnost, katero si pa lastimo na vsakem koraku (recimo danes zjutraj po radiu: "ob zadnjem znaku bo ura osem" Kaj pa če ne bo???). Čudno, čudno, danes sem premogel tudi nekaj heca :)

Hvala bogu (no, kdaj pa kdaj se pa le na njega spomnim :)) sem že zgoraj, ker takih tekov in takih juter si pa zares ne želim prav veliko. Noč je bila kratka, spust s Slivnice je strm in divji, dan potreben preživetja in potem bo še en dan, ovekovečen v svoji minljivosti.

Strah!

POK, ura zazvoni, jaz vzdihnem, izdihnem in tudi jaz vstanem. Včasih poslušam in tudi slišim v smislu, kako se ti ljubi, kako lahko, zakaj,... vstaneš sredi noči. Meni pa ni bolj enostavne stvari kot to. Pač vstanem in to je to.
In ko tečem ponoči z ugasnjeno lučko... Voham sneg in vem, da ga je zgoraj kar nekaj. Počasi začne škripati pod podplati in... škripajoči se zvok je vse bolj oddaljen in počasi...počasi le umirjeno diham, tečem pa tam spodaj nekje. Kako mi je vedno in znova ta občutek fascinanten.

In kako nekaterih stvari enostavno ne morem razumeti. In kako mi nekatere stvari vse bolj ne dajo in ne dajo miru. Tudi ko nisem v stanju miselne odmaknjenosti, ne vem kaj bi s tem. Spomnim se svojega posluha po radiu, ko govori o neskončno ubogih otrocih, kateri nimajo kaj jesti, jokajočih staršev, ki ne vedo kaj bi z otroci, kaj šele sami s seboj (so se o tem spraševali, ko so načrtovali družino - če ta pojem sploh poznajo?), neskončna govoričenja o nesposobni državi (od kod človeku ideja, da bi morala biti država sposobna. Država je "po defoltu" nesposobna in nepravična, kajti če bi bilo nasprotno, jo ljudje ne bi znali koristiti, ker bi ob njej "postali" nesposobni in država bi to začela vsaj izkoriščati in na koncu bi spet postala vsaj nepravična, če že ne nesposobna) in podobnih zadevah. In na koncu...na koncu, ko je konec te presunljive zgodbice slišim pogumno in ponosno izrečen refren: Donator meseca je Hofer! Halo!!! Pa res kdo še komu to verjame!?! Donator je nekdo, ki maksimizira svoj dobiček na tistih, ki minimizirajo svoje potrebe. Donator je nekdo, ki prodaja sanje tistim, ki jim itak samo še sanje ostanejo. Donator je nekdo, ki plača svoje prodajalke za cca. 20 dni življenja. Za ostalih 10, se morajo pa znajti. In mogoče zaprositi kako dobrodelno ustanovo, ki zbira denar z dobrodelnimi akcijami, v katerih se propagirajo "dobrodelna" podjetja. In krog je sklenjen. In kdo zmaga? Ha napaka! Ni res, da nihče ne zmaga. Vedno nekdo zmaga. Vedno zmaga močnejši. Le da v tem primeru ta zmaga boli. Je krvava, boleča in povzroča smrt. Dobesedno!

Skoči me nekaj iz trebuha v grlo. Strah? Nekaj šumi poleg mene v grmovju in šum se s tekom navzgor ne izgublja ampak me spremlja. Prižgem lučko? Se ustavim? Raziščem? Ne! Strah pade iz grla nazaj v trebuh in nadalje ven iz njega. Prelepo, da bi me kaj pojedlo. Pa zakaj sploh bi me? Snega okoli mene precej, pritisne veter. Telo se upira vetru, jaz se igram z njim. Spodaj pa Cajnarje v lučkah.

Je kdo morda kdaj izračunal, koliko bi morala znašati minimalna plača? Ne tista, ki si si jo izmislijo v firmah z izgovorom, da več ne morejo plačati (ko bi imeli toliko pameti, da bi se zavedali, da s tem ponižujejo svoje sposobnosti tja do dna in še nižje). Ne tista, ki jo v neko veliko robento kričijo razkuštrani sindikalisti, ki so bolj kot ne le sami sebi namen. Ne tista, ki si jo želijo razne mamice in očki, ki so nekoč v navalu strasti, pamet nekje na poti izgubili, danes pa jo, v navalu otroškega joka, neuspešno iščejo. Enostavno tista plača, ki omogoča normalno življenje. Recimo temu "dostojna plača"
No, jaz pa sem in mislim, da mora biti minimalna plača tam nekje okoli 850 €. Toliko denarja potrebuje vsak (seveda ob predpostavki, da ima rešen stanovanjski problem - kar ni tako samoumevno) za normalno prebivanje (ne le eksistiranje) na tem svetu. Toliko potrebuje človek, od katerega se zahteva 8 ur neprekinjenega in zbranega dela. Toliko potrebuje človek, da lahko ostalih 8 ur nekaj naredi za sebe, družino in da lahko raziskuje in uživa življenje. In toliko potrebuje človek, da lahko zadnjih 8 ur (lahko seveda lahko tudi manj - ponoči raziskovati naravo je super :)) mirno spi. In toliko potrebuje človek, da gre zjutraj spočit in z veseljem v službo in temu primerno tudi veliko naredi. In na koncu...toliko potrebuje človek, da si lahko privošči dopust; tako pozimi kot poleti!
In sedaj se bodo oglasili delodajalci (btw tudi sam sem delodajalec) in trdili, da je to absolutno nemogoče. Da to povzroča brezposelnost, povzroča nekonkurenčnost, povzroča težave in propade podjetij. In sedaj je čas, da se oglasijo uporabniki storitev (kupci recimo) in vprašajo delodajalce, po njihovi zdravi pameti. Če ne moreš plačati človeka za 30 dni normalnega življenja je veliko bolje, da ga ne zaposliš. Če ga zaposliš za 20 dni življenja ga popolnoma razvrednotiš, uničiš, v njega se naseli strah. Čigav strah. Strah tistih, ki se ljudi boje. Bolj ljudi razvrednotiš, bolj jih strašiš, ker te jo tako zelo strah! Si kdo zamisli, da bi se odpovedal vsak mesec desetim dnem svojega življenja. Da bi takrat le eksistiral in ne živel.
Ni ekonomskega razloga, da ne bi mogla biti minimalna plača enaka plači dostojnega življenja. Je le ovira nadzora. Kajti, ko nekomu ponudiš toliko, da mu omogočiš svobodo, nad njem izgubiš nadzor (morda kdo pozna nadzore nad zaposlenimi v Hofrih, Lidlih in podobnih "dobrodelnikih". Nočete jih poznati, ker so kruti in nečloveški). Če ni nadzora ni strahu. Če ni strahu je veselje. In če je veselje, je svoboda. In svoboda je tisto, kar ljudi, željne nadzora, straši še bolj. Pa kdo pomisli, da je svoboda tisto, kar si želi vsak in na podlagi česa postane še boljša osebnost. Tudi v službi, če hočete.

In spet sem že zgoraj in spet si moram prižgati lučko, pa čeprav je zgoraj veliko snega in dol lahko pičim. Lahko žgem do konca, ker čez dan bom moral biti še kako previden v gmoti prestrašenih ljudi.
Pičim in urejam kompatibilnost misli s telesom.
Pičim...

Vsemogočne pravice!

Bam, ura zvoni, kaže tam nekaj malega čez štiri in z lenim poskokom skočim iz postelje (z nekaj vmesnimi postajami) v superge in POK, že tečem...

Noro čudovito jutro je. Pride makadam in pod nogami mi škripa kak centimeter zamrznjenega snega. Drevesa so odeta v taisto debelino snega in mirno stojijo. Pokažejo se na ogled v vsej svoji veličini, ponosno in dostojanstveno in za vse to jim ni potrebno narediti ničesar. Le tam so. In kako lepo jih je opaziti in opazovati.

Počasi se poslovim od brcajočega se telesa in tam visoko zgoraj poslušam kar slišijo drevesa (zgolj odmev škripajočega se snega (pa čeprav je prostor neskončen)) in opazujem privilegij (napol polno svetlo luno, kup zvezd, asteroid,...) in misli me odnesejo...

... na nedavne dogodke, kateri pa so obarvani le enosmerno (one way ticket). Oni dan se je oglasil celi svet in začel govoriti o svobodni besedi, kako so to gradili in se za to borili njihovi očetje, pa dedi, pa pradedi, pa verjetno še kaka generacija nazaj, vse do kamnitih medijev. Ko sem si včeraj zvečer hotel ogledati Zrcalo tedna, da vidim kaj je kaj po svetu novega, sem se znova (in upam da tokrat zadnjič) zaklel, da ne uporabljam več televizije v njeni prvotni obliki. Tri četrt časa so govorili o silnih demonstracijah po pravici do govora. Ljudje so se združevali da izrazijo svoje mnenje (komu ga pa izražajo?!?). Politiki so bili polni politično korektnih govorov, združevali so se kulturniki, protestniki so se šteli (verjetno na način kot v vrtcu), cifre so bile vsemogočne,... in na koncu prikažejo nek grobi zemljevid afriške celine in pač povedo, da so neki tam pobili nekaj tisoč ljudi. Tako pač, pobili, in to je to. Dva tisoč ljudi!!! Pa so se mogoče ti silni ljudje na ulicah, ki so polni besed o svojih pravicah, kdaj vprašali o svojih dolžnostih, o svoji odgovornosti. Od kod pa jim ideja, da lahko pišejo in rišejo kar koli jim pač pade na pamet. Ja v redu, po zakonu lahko! Kaj pa morala kaj pa etika, kaj pa čut za sočloveka (da ne omenjam empatije), ki bi ga pa novinar že lahko imel, če hoče objektivno poročati (pa a hoče - ne noče!). A zato pa niso slišali. So se morda vprašali, koliko gorja pa naredijo mediji s svojim pisanjem, poročanjem. S svojim senzacionalizmom, ki prikaže življenje tam zunaj nekje zgolj tako, da par oči ali ušes na oni strani ta medij opazi, ga konzumira in... In ja! Ja, na koncu ta medij uporabijo in s tem tudi plačajo. In ja, medij je dosegel cilj! Prodal se je. Je kdo opazil, da se tepta življenje posameznika, se tepta njegovo dostojanstvo, se tepta resnica, se tepta otroško veselje...in gradi gorje. Vse le za to, da se medij proda, da se dobi denar in da se zahodni svet zopet in še enkrat več koristi iz vzhodnega, južnega, revnega, nemočnega, naivnega... In za konec: si kdo, ob zadnjih dogodkih, zamisli življenje poštenega muslimana. Zamisli njegovo trpljenje in počutje njihovih otrok v vrtcih, šolah. Mediji pa tulijo o svojih pravicah. Kajti več pravic imajo, bolje se prodajajo. Bolje se prodajajo, več moči imajo. Več moči imajo, več zlorab poznajo. O odgovornosti pa nič! Kam to nori....
Drevesa pa le mirno stojijo, kažejo se v vsej svoji lepoti in ti ponudijo pravzaprav vse, kar človek za pošten in lep začetek dneva potrebuje. Vse tako nedolžno in kako je v bistvu to popolnoma dovolj...

Pa se je skoraj taisti dan zbudila Slovenija v strahu pred katarzo in skočila na pravico po življenju, po smrti, po nekih samostojnih odločitvah. Kdo lahko jemlje pravico o življenju in smrti, kdo je ta kao bog! Pa se zopet govori o pravicah, da bi se pa sleherni človek vprašal o svojih dolžnostih... Ne to pa ne! Prav vsak, ampak popolnoma vsak lahko odloča o svoji smrti. Pa bi se mogoče pred to odločitvijo vprašal in nekaj malega odločal tudi o svojem življenju! O vseh litrih popitega alkohola na leto, o vsesplošnem podpiranju predelane hrane, o neskončnem sedenju (ko je prenaporno, pa tudi ležanju) preko dneva, o vseh odnosih, ki si jih vsak sleherni dan ustvarja. Ko bi več mislili na življenje tukaj in sedaj. Ko bi naš pogled segel preko zidov, ograje, meja in se z odnosi oblikovali v boljše ljudi. Ko ne bi več živeli v neskončnem strahu. Strahu da nam bo nekdo na tem koraku nekaj vzel in takoj za tem se pojavi nekdo drug, kateri nam bo zopet jemal. Neskončnem strahu, ki nas žene na ulice in iz ust privablja živalske krike po seznamu naših pravic. In v tem živalskem nagonu (ki to pravzaprav ni, saj živali vse počnejo z nekim smislom, namenom) si pravice odžiramo sami. In potem nastopi strah, utemeljen strah pred odgovornostjo in pozabljamo... Odrasli ljudje so sami odgovorni za svoja dejanja. In če si tako želimo že sedaj zagotoviti način naše smrti, pa si ga dajmo, če mislimo da je to tako pomembno. Ampak zakaj... Zato, da lahko brezplačno vstopimo v "reality show" farmacevtske industrije. Ampak zakaj....
Zunaj pa je vse tako mirno. In neverjetno, vse tako lepo. Sneg pod nogami ne škripa več, saj ga je na tej višini že veliko in sedaj le ta ponuja (meni vedno neverjetno) tišino. Zvezde se le kažejo in oblikujejo našo željo po napovedovanju prihodnosti, veje so upognjene pod snegom kateri prekriva človeške sledi in odkriva živalske. Samo tukaj je vse to. Stoji, leži in se ponuja vsakomur, ki si želi ustaviti in izstopiti iz svojega omejenega sveta in enostavno poživeti in doživeti.

In dol po snegu je letelo in zbuditi se v ta svet se je bilo veliko lepše...