Bam, ura zvoni, kaže tam nekaj malega čez štiri in z lenim poskokom skočim iz postelje (z nekaj vmesnimi postajami) v superge in POK, že tečem...
Noro čudovito jutro je. Pride makadam in pod nogami mi škripa kak centimeter zamrznjenega snega. Drevesa so odeta v taisto debelino snega in mirno stojijo. Pokažejo se na ogled v vsej svoji veličini, ponosno in dostojanstveno in za vse to jim ni potrebno narediti ničesar. Le tam so. In kako lepo jih je opaziti in opazovati.
Počasi se poslovim od brcajočega se telesa in tam visoko zgoraj poslušam kar slišijo drevesa (zgolj odmev škripajočega se snega (pa čeprav je prostor neskončen)) in opazujem privilegij (napol polno svetlo luno, kup zvezd, asteroid,...) in misli me odnesejo...
... na nedavne dogodke, kateri pa so obarvani le enosmerno (one way ticket). Oni dan se je oglasil celi svet in začel govoriti o svobodni besedi, kako so to gradili in se za to borili njihovi očetje, pa dedi, pa pradedi, pa verjetno še kaka generacija nazaj, vse do kamnitih medijev. Ko sem si včeraj zvečer hotel ogledati Zrcalo tedna, da vidim kaj je kaj po svetu novega, sem se znova (in upam da tokrat zadnjič) zaklel, da ne uporabljam več televizije v njeni prvotni obliki. Tri četrt časa so govorili o silnih demonstracijah po pravici do govora. Ljudje so se združevali da izrazijo svoje mnenje (komu ga pa izražajo?!?). Politiki so bili polni politično korektnih govorov, združevali so se kulturniki, protestniki so se šteli (verjetno na način kot v vrtcu), cifre so bile vsemogočne,... in na koncu prikažejo nek grobi zemljevid afriške celine in pač povedo, da so neki tam pobili nekaj tisoč ljudi. Tako pač, pobili, in to je to. Dva tisoč ljudi!!! Pa so se mogoče ti silni ljudje na ulicah, ki so polni besed o svojih pravicah, kdaj vprašali o svojih dolžnostih, o svoji odgovornosti. Od kod pa jim ideja, da lahko pišejo in rišejo kar koli jim pač pade na pamet. Ja v redu, po zakonu lahko! Kaj pa morala kaj pa etika, kaj pa čut za sočloveka (da ne omenjam empatije), ki bi ga pa novinar že lahko imel, če hoče objektivno poročati (pa a hoče - ne noče!). A zato pa niso slišali. So se morda vprašali, koliko gorja pa naredijo mediji s svojim pisanjem, poročanjem. S svojim senzacionalizmom, ki prikaže življenje tam zunaj nekje zgolj tako, da par oči ali ušes na oni strani ta medij opazi, ga konzumira in... In ja! Ja, na koncu ta medij uporabijo in s tem tudi plačajo. In ja, medij je dosegel cilj! Prodal se je. Je kdo opazil, da se tepta življenje posameznika, se tepta njegovo dostojanstvo, se tepta resnica, se tepta otroško veselje...in gradi gorje. Vse le za to, da se medij proda, da se dobi denar in da se zahodni svet zopet in še enkrat več koristi iz vzhodnega, južnega, revnega, nemočnega, naivnega... In za konec: si kdo, ob zadnjih dogodkih, zamisli življenje poštenega muslimana. Zamisli njegovo trpljenje in počutje njihovih otrok v vrtcih, šolah. Mediji pa tulijo o svojih pravicah. Kajti več pravic imajo, bolje se prodajajo. Bolje se prodajajo, več moči imajo. Več moči imajo, več zlorab poznajo. O odgovornosti pa nič! Kam to nori....
Drevesa pa le mirno stojijo, kažejo se v vsej svoji lepoti in ti ponudijo pravzaprav vse, kar človek za pošten in lep začetek dneva potrebuje. Vse tako nedolžno in kako je v bistvu to popolnoma dovolj...
Pa se je skoraj taisti dan zbudila Slovenija v strahu pred katarzo in skočila na pravico po življenju, po smrti, po nekih samostojnih odločitvah. Kdo lahko jemlje pravico o življenju in smrti, kdo je ta kao bog! Pa se zopet govori o pravicah, da bi se pa sleherni človek vprašal o svojih dolžnostih... Ne to pa ne! Prav vsak, ampak popolnoma vsak lahko odloča o svoji smrti. Pa bi se mogoče pred to odločitvijo vprašal in nekaj malega odločal tudi o svojem življenju! O vseh litrih popitega alkohola na leto, o vsesplošnem podpiranju predelane hrane, o neskončnem sedenju (ko je prenaporno, pa tudi ležanju) preko dneva, o vseh odnosih, ki si jih vsak sleherni dan ustvarja. Ko bi več mislili na življenje tukaj in sedaj. Ko bi naš pogled segel preko zidov, ograje, meja in se z odnosi oblikovali v boljše ljudi. Ko ne bi več živeli v neskončnem strahu. Strahu da nam bo nekdo na tem koraku nekaj vzel in takoj za tem se pojavi nekdo drug, kateri nam bo zopet jemal. Neskončnem strahu, ki nas žene na ulice in iz ust privablja živalske krike po seznamu naših pravic. In v tem živalskem nagonu (ki to pravzaprav ni, saj živali vse počnejo z nekim smislom, namenom) si pravice odžiramo sami. In potem nastopi strah, utemeljen strah pred odgovornostjo in pozabljamo... Odrasli ljudje so sami odgovorni za svoja dejanja. In če si tako želimo že sedaj zagotoviti način naše smrti, pa si ga dajmo, če mislimo da je to tako pomembno. Ampak zakaj... Zato, da lahko brezplačno vstopimo v "reality show" farmacevtske industrije. Ampak zakaj....
Zunaj pa je vse tako mirno. In neverjetno, vse tako lepo. Sneg pod nogami ne škripa več, saj ga je na tej višini že veliko in sedaj le ta ponuja (meni vedno neverjetno) tišino. Zvezde se le kažejo in oblikujejo našo željo po napovedovanju prihodnosti, veje so upognjene pod snegom kateri prekriva človeške sledi in odkriva živalske. Samo tukaj je vse to. Stoji, leži in se ponuja vsakomur, ki si želi ustaviti in izstopiti iz svojega omejenega sveta in enostavno poživeti in doživeti.
In dol po snegu je letelo in zbuditi se v ta svet se je bilo veliko lepše...
Ni komentarjev:
Objavite komentar