KOLIKO ČLOVEŠKEGA ŽIVLJENJA STANE OSEBNA PROMOCIJA?

V temnih, toplih jutrih, ko kilometri minevajo nekako sami od sebe mi že nekaj dni ne gre iz glave ves ta medijski buldožer, ki podira in melje vse pred seboj s pozivanjem po zbiranju nepredstavljivo visokega zneska. Odzove se cela Slovenija, vsa poročila, internetni portali, dogodki (športni in nešportni), vsi govorijo le in v glavnem samo o tem.
Priznam, da tudi mene ganejo do solz zgodbe o bolnih otrocih in njihovih borb življenja. Borb, od katerih bi se mi, odrasli, lahko marsikaj naučili. Vendar pa mi še vedno znova in znova nekaj ne gre iz glave. Ni to le jutranji prehlad, ali pesem zaspanih ptic, ki se jim zjutraj še ne ljubi leteti ali preganjanje jutranje zaspanih veveric - to je predvsem človekova majhnost, povezana z velikimi rečmi!
Polno ljudi in podjetij, društev se je odzvalo na akcijo zbiranja noro velikega zneska za življenje enega otroka. sprašujem pa se, koliko tukaj je bilo predvsem samo-promocije ljudi, predvsem pa podjetij na račun malega bolnega otroka, ki se je komaj začel zavedati sveta okoli sebe. Vsepovsod so se ljudje nastavljali televizijski kameri, radijskemu mikrofonu ali novinarskemu pisalu in javno govorili o svoji promociji. Kako bodo del denarja, sicer namenjenega današnji trgovini, večerni zabavi, obisku športnega dogodka ali čemurkoli že, namenili ubogim staršem otroka, ki se mora nenehno in nenehno voziti z vozičkom okrog po dvorišču, da ga lahko posnamejo z vseh možnih kotov! Bizarno, kako nekatera podjetja javno govorijo o znesku, ki ga bodo namenili staršem. Bizarno, ker gre za znesek, ki se ne more meriti v odstotku ali promilu letnega prometa. Meri se lahko v nekaj sekundnem prilivu. Je res potrebno, da vsak, čisto vsak za nekaj drobiža svojega letnega zaslužka, prejme javno pohvalo. Oz. bolje rečeno, si pohvalo sam objavi. Je zares potrebno, da se vsak človek že obnaša tako kot vsako podjetje in nenehno skrbi za svojo dobro javno podobo na račun šibkejših. Podjetja na račun svojih kupcev (kupci pa to  - kako paradoksalno - z veseljem sprejmemo) in ljudje na račun sebi neenakim, šibkim.
In potem, ko bo otrok ozdravel, bo postal last vseh nas? Vsakič, ko bo hodil po cesti, bo nekdo mimoidoči, lahko rekel: Vidiš, tudi z mojo pomočjo si to kar si! Koliko njegovega življenja, predstavlja ceno naši osebni promociji? Cena, da si za hip izbijemo našo izredno nizko samopodobo je tistih njegovih nekaj korakov, ko je šel mimo nas.
Res je, da bi brez tovrstne propagande, težko prišli do tako ogromnega zneska pa vendar... Ali res potrebujemo za nekaj dobrega toliko reklame in predvsem izpostavljanja tistih, ki so pomoči (ne po svoji krivdi) potrebni. Ali imamo zares tako nizko samopodobo, da je potrebno nenehno opozarjati na naša dejanja in njih vrednotiti na račun šibkih. Kajti znesek n, je v primerjavi z nekom, ki le tega nujno potrebuje, nepredstavljivo visok. Znesek n, v primerjavi z zadovoljnim, čustveno zdravim in relativno srečnim človekom, pa v bistvu nič! In prav zato vedno iščemo šibke sloje družbe, brez sreče in prihodnosti, da pred nami razgalijo svojo nesrečo, mi pa nasprotno, ogrnemo sebe s svojim "bogastvom", "srečo" in "sočutjem" in si mislimo da smo od boga poslani. In pred drugimi smo zmagali in v sebi smo zmagovalci. Kot volk, ki upleni srno in ne obratno. Vendar volk to naredi zaradi lakote, nadaljevanje svoje vrsti. Človek pa to naredi svoji vrsti! Zakaj že...
Kot sem enkrat že omenil. Ali je res tako težko, da namesto izpostavljanja vsem možnim javnim podobam, gremo delati, zaslužiti denar, ga podarimo drugemu in to je to. Brez javnega izpostavljanja! Je to podjetjem zares težko razumeti in narediti, ali je za vsak cent svojega darovanega zneska potrebno svojim prihodnjim kupcem razlagati o svoji dobroti le zaradi enega in edinega cilja: denarnega dobička. Vsi ostali dobički, pa so tako zelo zanemarljivi...
Da ne omenjam raznih radijskih dražb, katere moram vsak dan poslušati v neskončnih ponovitvah. Kako podjetja nerazumljivo visoke zneske namenjajo za razumljivo visoke potrebe oz. bolje rečeno male potrebe veliko njih - veliko otrok! In to podjetja, ki pravzaprav kreirajo revščino svojih zaposlenih. Še huje, njihovim otrokom....

Hvala bogu me noge pritečejo domov in misli zajadrajo v nov dan, stran od vprašanj, na katera nimam odgovorov. Na vprašanja o poti rase, kateri pripadam!