torek, 23. december 2014

Zdrava pamet

Jutro je hudičevo zaspano in hkrati vročično v glavi. Tudi nogavic si nisem uspel ne enakih ne pravilno navleči in pok... Že po drugem ovinku, ko asfalt še traja, opazujem sebe, kako tečem. Počasi tečem, zelo počasi in upam, da še danes pridem do gor. Saj bi se brcnil v rit, pa je udobnost duha ob počasnem telesu toliko večja. Pa kaj bi o tem, počasi teči je v bistvu fajn! Ti ostane več časa za...

Ne morem se izognit tovrstni noriji, ki vlada vsepovsod v tem času. Včeraj sem v avtu na razdalji dveh semaforjev slišal vse o ubogem mrtvem prašičku, ki mora obvezno zavzeti naš decembrski slavnostni krožnik. Slišal sem vse o brokoliju, ki se heca s korenčkom. Slišal sem vse o prvem spletnem trgovcu (prvi po čem?!?). Slišal sem vse o piškotih, ki jih moraš imeti dve škatli, pa čeprav plačaš le eno (zakaj za boga bi imel dve škatli, če rabiš eno). In vse to na razdalji od enega do drugega semaforja (zelene nastavitve). Še kdaj jemo le zato, da nismo lačni? O ja, veliko je takih, samo njim je december le eden od mesecev, eden od bolj mračnih mesecev....

Če nam je dano, da gremo lahko v trgovino in ne zapravimo večino časa za spremljanje številk pod dobrinami, si z denarjem pravzaprav ne moremo kupiti nič pametnega. Pojesti več kot lahko pravzaprav ne moremo (lahko sicer več kupimo in potem tudi več hrane stran zmečemo, ampak...). Gledati in poslušati več kot lahko, nam telo pač ne omogoča (pa če si kupimo še tak radio ali televizijo, lahko na koncu le in samo gledamo, poslušamo). Lahko popijemo več? Lahko ampak zakaj pa bi? Ok, jaz zjutraj veliko popijem. Ampak več kot vode iz pipe s kako tabletko magnezija (ki nima verjetno nobenega učinka - tudi sam sem padel v špiralo potrošnje) ne rabim in tudi fizično ne zmorem.
Potem pa se spomnim na dobro Zdravo pamet. Zdravo pamet, katera nam bo v prihodnosti edina omogočila, da bomo preživeli norijo tega sveta. Norijo potrošnje, nakupovanja, informiranja. Norijo večernih novic, ki nam na uglajen in prefinjen način kaže, v kakšnem norem, ne norem, ekstremno idiotskem svetu živimo. Norijo prednovoletnega druženja (še v nobeni firmi mi niso znali razložiti, zakaj službene zabave prav pred novim letom). Norijo moralnih vrednot (o tem pa kdaj drugič v več nadaljevanjih). Norijo moderne ekonomije (ki žal z ekonomijo nima nobene zveze več). Norijo kakršnekoli rasti (rasti! halo! živimo na zemlji, ki je omejena, ne v neskončnem vesolju. Morda zagovornikom gospodarske rasti, glavnim igralcem večernih novic, manjka nekaj znanja biologije, fizike,...). Norijo imetja (morda kdo pomisli, koliko imetja izkoristi). Norijo črednega nagona (ne da ni zdrave pameti, še pameti ni več).

Za vzdržno, morda na trenutke tudi lepo prihodnost bo potrebna velika mera Zdrave pameti. Naj bo kmečka ali meščanska, moška ali ženska (kombinacije le te skoraj nuja), da bo le zdrava. Le zdrava pamet (tista, ki nam bo privzgojena - naučena prav gotovo ne) nam bo zvečer naredila dovolj dobro selekcijo dnevnih informacij, nam bo noč naredila živahno in nato zaspano in zjutraj nam bo naložila naloge ne probleme.

Zdrava pamet.... POK in ker zdrave pameti ni nikoli dovolj je danes, na oko že ene enainpetdesetič, gleženj izgubil boj s korenino. Vseeno malo pohitim (bolečina je le stanje duha) saj je šlo danes bolj počasi in hitro domov ter v boj z norijami tega sveta.

sreda, 17. december 2014

Dobro(zlo)delnost

Danes, ko sem že 100x plus letos tekel na Slivnico je bilo tako kot navadno. Bila je temno in tiho in nekako tako, kot da ni okoli mene ničesar. Ko pridem na cesto za hribom ugasnem lučko in vidim samo malo več kot nič. Samo toliko, da se ne zaletim v drevo in ne toliko da ne stopim v lužo. In že za tretjim ovinkom mi uspe to, za kar sem se sicer prizadeval dolgo časa, kako sem pa prišel do tega pa še danes ne vem. Z mislimi zapustim svoje telo in prepustim se vtisom preteklih dni in napadejo me misli o...

Oni dan po televiziji zasledim, kako se zbira denar za eno ogroženo družino in če se bo nabralo dovolj, bo od tega imela kaj tudi druga družina in če bomo pridni še tretja in morda, morda pa celo še četrta. In ob tem bodo lepo oblečeni osebki na odru lepo peli lepe pesmice, povabljeni v lepi dvorani bodo lepo in glasno ploskali in ob tem na široko delali reklamo za svojo novo zobno pasto ali, žal, nekateri za svojega zobozdravnika, ki si je uspel privoščiti najnovejšo tehnologijo za izdelavo najlepše proteze. Ostali, mi nepovabljeni, bomo doma pred ravnimi kino televizorji spremljali lepe zvoke lepih pevcev iz vseh možnih kotičkov stanovanja po sistemu Dolby min. 18. In potem bo večera konec in še nekaj časa bomo imeli pogovor z neskončno dobro osebo v ogledalu o smislu pomoči in zavedanju, da brez naju dveh (mene in osebe v ogledalu) življenje že ne bi bilo tako lepo. Nato se z malo sreče pojavi še neskončno velika državna zavarovalnica ali banka in, brez da bi jo kdorkoli karkoli prosil, prispeva še neskončno veliko svojih sredstev v vrednosti, recimo 3.000 €. In z veliko sreče se seveda le to obelodani v vseh mogočih revijah z različno urinsko rumenimi dodatki.
Povzročitelji le tega dogodka gredo tiho in pozno spat. In ta večer revni kot še nikoli do sedaj. Ukradeni še za tisto kar so edino imeli. Za dostojanstvo, ki jim je bilo ukradeno zato, da sta šle osebi pred ogledalom ponosno spat in da je imel urinsko svetli rumeni magazin popolnjene še tiste zadnje tri strani.

Neki dan, malo pred onim dnem zgoraj, zasledim, da se bo zopet godil dobrodelni tek. Zbirali bodo denar za uboge družine in predvsem za njihove položnice. Ker imam tek tudi sam zelo rad, berem dalje... Prispevek v vrednosti (recimo 5 ali 10 evrov) bo šel v celoti v dobrodelne namene. In potem se zbere recimo 300 tekačev kar pomeni recimo 3000 € in s tem se lahko plača veliko položnic. In tekači zares tudi pridejo lepo in toplo (primerno letnemu času) oblečeni (mimogrede, vrednost nataknjenih, oblečenih in ovitih stvari po tekaču lahko zakupi šolsko klop za vsaj 10 otrok v Afriki za vso leto - ne le za eno urni tek). Hitro in pridno tečejo, vmes je potrebno popiti topel čaj in po teku še obvezna topla juhica. Pivo ali dva pa obvezna analiza teka in večer je popoln. Ko pa se vidimo še po televiziji, kako smo pridni, zdravo živimo in dobrodelno aktivni, je pa tudi kak naslednji teden lahko popoln.
Povzročitelji le tega dogodka gredo tiho in pozno spat. In ta večer revni kot še nikoli do sedaj. Ukradeni še za tisto kar so edino imeli. Za dostojanstvo, ki jim je bilo ukradeno zato, da sta šle osebi pred ogledalom ponosno spati in da je imel urinsko svetli rumeni magazin popolnjene še tiste zadnje tri strani.

Da ne omenim, da je neko ono leto neki prizadevni plavalec, plaval čez vse zalive v Sloveniji za lačne v Afriki (si predstavlja, kako se tam, na planotah Gane ali Ugande, napihnjeni trebuščki otrok manjšajo ob vsakem zamahu prizadevnega plavalca).

Je morda kdo pomislil, da bi v svoji želji po dobrodelnosti enostavno šel, za čas dobrodelnega teka, ali koncerta, ali pohoda, ali..., enostavno delat, zaslužit denar, denar vzeti in ga dati, brez vseh obveznosti, tistemu, ki ga potrebuje. Ne vpraša ga za ime, ne pove mu svoje ime, ne vpraša ga za kaj ga bo porabil, ne pove mu kako ga je on zaslužil. Zaželi mu lep dan in vse dobro (ne le za novo leto) in gre. In gre in svojega dejanja ne obeša na novoletno jelko. In gre in dostojanstva drugih ne krade za svoj ego. Da enostavno gre. Gre tečt za sebe, gre na koncert za sebe in gre (če čuti tako) kdaj tudi delati za druge.
Je morda kdo pomislil, zakaj vsa podjetja dajejo neka kao dobrodelna sredstva ob koncu leta. Zato, da si zmanjšajo dobiček in s tem osnovo za davek. Da plačajo manj denarja državi. In morda kdo pomisli, da gre večino dobrodelnih sredstev za plačilo položnic - torej pride denar prej ali slej na tak ali drugačen način v državno blagajno. Prerazporeditev davčnih breme od bogatejših do revnih, od revnih do bolj revnih, od...
Je morda kdo pomislil kaj njemu pomeni dostojanstvo. Je morda....

Upsa, vidim noge kako se hitreje premikajo. Aha zgoraj sem, treba se bo zbrati in se preseliti nazaj v telo, da ga varno pripeljem domov. Ko tečem po potki dol prižgem lučko in bijem večni boj med koreninami in gležnji (gležnji so vsaj 50x do sedaj izgubili ta mnogoboj). Vmes si želim, da bi me jutri misli ponesle nekam tja kot danes, morda pa na kaj bolj prijaznega, lepšega. V zadnjem kilometru računam na razsodnost jutranjih voznikov in pred hišo že vidim zvezde na nebo in menda bo sončen dan. Okoli pa še vse spi...