Strah!

POK, ura zazvoni, jaz vzdihnem, izdihnem in tudi jaz vstanem. Včasih poslušam in tudi slišim v smislu, kako se ti ljubi, kako lahko, zakaj,... vstaneš sredi noči. Meni pa ni bolj enostavne stvari kot to. Pač vstanem in to je to.
In ko tečem ponoči z ugasnjeno lučko... Voham sneg in vem, da ga je zgoraj kar nekaj. Počasi začne škripati pod podplati in... škripajoči se zvok je vse bolj oddaljen in počasi...počasi le umirjeno diham, tečem pa tam spodaj nekje. Kako mi je vedno in znova ta občutek fascinanten.

In kako nekaterih stvari enostavno ne morem razumeti. In kako mi nekatere stvari vse bolj ne dajo in ne dajo miru. Tudi ko nisem v stanju miselne odmaknjenosti, ne vem kaj bi s tem. Spomnim se svojega posluha po radiu, ko govori o neskončno ubogih otrocih, kateri nimajo kaj jesti, jokajočih staršev, ki ne vedo kaj bi z otroci, kaj šele sami s seboj (so se o tem spraševali, ko so načrtovali družino - če ta pojem sploh poznajo?), neskončna govoričenja o nesposobni državi (od kod človeku ideja, da bi morala biti država sposobna. Država je "po defoltu" nesposobna in nepravična, kajti če bi bilo nasprotno, jo ljudje ne bi znali koristiti, ker bi ob njej "postali" nesposobni in država bi to začela vsaj izkoriščati in na koncu bi spet postala vsaj nepravična, če že ne nesposobna) in podobnih zadevah. In na koncu...na koncu, ko je konec te presunljive zgodbice slišim pogumno in ponosno izrečen refren: Donator meseca je Hofer! Halo!!! Pa res kdo še komu to verjame!?! Donator je nekdo, ki maksimizira svoj dobiček na tistih, ki minimizirajo svoje potrebe. Donator je nekdo, ki prodaja sanje tistim, ki jim itak samo še sanje ostanejo. Donator je nekdo, ki plača svoje prodajalke za cca. 20 dni življenja. Za ostalih 10, se morajo pa znajti. In mogoče zaprositi kako dobrodelno ustanovo, ki zbira denar z dobrodelnimi akcijami, v katerih se propagirajo "dobrodelna" podjetja. In krog je sklenjen. In kdo zmaga? Ha napaka! Ni res, da nihče ne zmaga. Vedno nekdo zmaga. Vedno zmaga močnejši. Le da v tem primeru ta zmaga boli. Je krvava, boleča in povzroča smrt. Dobesedno!

Skoči me nekaj iz trebuha v grlo. Strah? Nekaj šumi poleg mene v grmovju in šum se s tekom navzgor ne izgublja ampak me spremlja. Prižgem lučko? Se ustavim? Raziščem? Ne! Strah pade iz grla nazaj v trebuh in nadalje ven iz njega. Prelepo, da bi me kaj pojedlo. Pa zakaj sploh bi me? Snega okoli mene precej, pritisne veter. Telo se upira vetru, jaz se igram z njim. Spodaj pa Cajnarje v lučkah.

Je kdo morda kdaj izračunal, koliko bi morala znašati minimalna plača? Ne tista, ki si si jo izmislijo v firmah z izgovorom, da več ne morejo plačati (ko bi imeli toliko pameti, da bi se zavedali, da s tem ponižujejo svoje sposobnosti tja do dna in še nižje). Ne tista, ki jo v neko veliko robento kričijo razkuštrani sindikalisti, ki so bolj kot ne le sami sebi namen. Ne tista, ki si jo želijo razne mamice in očki, ki so nekoč v navalu strasti, pamet nekje na poti izgubili, danes pa jo, v navalu otroškega joka, neuspešno iščejo. Enostavno tista plača, ki omogoča normalno življenje. Recimo temu "dostojna plača"
No, jaz pa sem in mislim, da mora biti minimalna plača tam nekje okoli 850 €. Toliko denarja potrebuje vsak (seveda ob predpostavki, da ima rešen stanovanjski problem - kar ni tako samoumevno) za normalno prebivanje (ne le eksistiranje) na tem svetu. Toliko potrebuje človek, od katerega se zahteva 8 ur neprekinjenega in zbranega dela. Toliko potrebuje človek, da lahko ostalih 8 ur nekaj naredi za sebe, družino in da lahko raziskuje in uživa življenje. In toliko potrebuje človek, da lahko zadnjih 8 ur (lahko seveda lahko tudi manj - ponoči raziskovati naravo je super :)) mirno spi. In toliko potrebuje človek, da gre zjutraj spočit in z veseljem v službo in temu primerno tudi veliko naredi. In na koncu...toliko potrebuje človek, da si lahko privošči dopust; tako pozimi kot poleti!
In sedaj se bodo oglasili delodajalci (btw tudi sam sem delodajalec) in trdili, da je to absolutno nemogoče. Da to povzroča brezposelnost, povzroča nekonkurenčnost, povzroča težave in propade podjetij. In sedaj je čas, da se oglasijo uporabniki storitev (kupci recimo) in vprašajo delodajalce, po njihovi zdravi pameti. Če ne moreš plačati človeka za 30 dni normalnega življenja je veliko bolje, da ga ne zaposliš. Če ga zaposliš za 20 dni življenja ga popolnoma razvrednotiš, uničiš, v njega se naseli strah. Čigav strah. Strah tistih, ki se ljudi boje. Bolj ljudi razvrednotiš, bolj jih strašiš, ker te jo tako zelo strah! Si kdo zamisli, da bi se odpovedal vsak mesec desetim dnem svojega življenja. Da bi takrat le eksistiral in ne živel.
Ni ekonomskega razloga, da ne bi mogla biti minimalna plača enaka plači dostojnega življenja. Je le ovira nadzora. Kajti, ko nekomu ponudiš toliko, da mu omogočiš svobodo, nad njem izgubiš nadzor (morda kdo pozna nadzore nad zaposlenimi v Hofrih, Lidlih in podobnih "dobrodelnikih". Nočete jih poznati, ker so kruti in nečloveški). Če ni nadzora ni strahu. Če ni strahu je veselje. In če je veselje, je svoboda. In svoboda je tisto, kar ljudi, željne nadzora, straši še bolj. Pa kdo pomisli, da je svoboda tisto, kar si želi vsak in na podlagi česa postane še boljša osebnost. Tudi v službi, če hočete.

In spet sem že zgoraj in spet si moram prižgati lučko, pa čeprav je zgoraj veliko snega in dol lahko pičim. Lahko žgem do konca, ker čez dan bom moral biti še kako previden v gmoti prestrašenih ljudi.
Pičim in urejam kompatibilnost misli s telesom.
Pičim...

Vsemogočne pravice!

Bam, ura zvoni, kaže tam nekaj malega čez štiri in z lenim poskokom skočim iz postelje (z nekaj vmesnimi postajami) v superge in POK, že tečem...

Noro čudovito jutro je. Pride makadam in pod nogami mi škripa kak centimeter zamrznjenega snega. Drevesa so odeta v taisto debelino snega in mirno stojijo. Pokažejo se na ogled v vsej svoji veličini, ponosno in dostojanstveno in za vse to jim ni potrebno narediti ničesar. Le tam so. In kako lepo jih je opaziti in opazovati.

Počasi se poslovim od brcajočega se telesa in tam visoko zgoraj poslušam kar slišijo drevesa (zgolj odmev škripajočega se snega (pa čeprav je prostor neskončen)) in opazujem privilegij (napol polno svetlo luno, kup zvezd, asteroid,...) in misli me odnesejo...

... na nedavne dogodke, kateri pa so obarvani le enosmerno (one way ticket). Oni dan se je oglasil celi svet in začel govoriti o svobodni besedi, kako so to gradili in se za to borili njihovi očetje, pa dedi, pa pradedi, pa verjetno še kaka generacija nazaj, vse do kamnitih medijev. Ko sem si včeraj zvečer hotel ogledati Zrcalo tedna, da vidim kaj je kaj po svetu novega, sem se znova (in upam da tokrat zadnjič) zaklel, da ne uporabljam več televizije v njeni prvotni obliki. Tri četrt časa so govorili o silnih demonstracijah po pravici do govora. Ljudje so se združevali da izrazijo svoje mnenje (komu ga pa izražajo?!?). Politiki so bili polni politično korektnih govorov, združevali so se kulturniki, protestniki so se šteli (verjetno na način kot v vrtcu), cifre so bile vsemogočne,... in na koncu prikažejo nek grobi zemljevid afriške celine in pač povedo, da so neki tam pobili nekaj tisoč ljudi. Tako pač, pobili, in to je to. Dva tisoč ljudi!!! Pa so se mogoče ti silni ljudje na ulicah, ki so polni besed o svojih pravicah, kdaj vprašali o svojih dolžnostih, o svoji odgovornosti. Od kod pa jim ideja, da lahko pišejo in rišejo kar koli jim pač pade na pamet. Ja v redu, po zakonu lahko! Kaj pa morala kaj pa etika, kaj pa čut za sočloveka (da ne omenjam empatije), ki bi ga pa novinar že lahko imel, če hoče objektivno poročati (pa a hoče - ne noče!). A zato pa niso slišali. So se morda vprašali, koliko gorja pa naredijo mediji s svojim pisanjem, poročanjem. S svojim senzacionalizmom, ki prikaže življenje tam zunaj nekje zgolj tako, da par oči ali ušes na oni strani ta medij opazi, ga konzumira in... In ja! Ja, na koncu ta medij uporabijo in s tem tudi plačajo. In ja, medij je dosegel cilj! Prodal se je. Je kdo opazil, da se tepta življenje posameznika, se tepta njegovo dostojanstvo, se tepta resnica, se tepta otroško veselje...in gradi gorje. Vse le za to, da se medij proda, da se dobi denar in da se zahodni svet zopet in še enkrat več koristi iz vzhodnega, južnega, revnega, nemočnega, naivnega... In za konec: si kdo, ob zadnjih dogodkih, zamisli življenje poštenega muslimana. Zamisli njegovo trpljenje in počutje njihovih otrok v vrtcih, šolah. Mediji pa tulijo o svojih pravicah. Kajti več pravic imajo, bolje se prodajajo. Bolje se prodajajo, več moči imajo. Več moči imajo, več zlorab poznajo. O odgovornosti pa nič! Kam to nori....
Drevesa pa le mirno stojijo, kažejo se v vsej svoji lepoti in ti ponudijo pravzaprav vse, kar človek za pošten in lep začetek dneva potrebuje. Vse tako nedolžno in kako je v bistvu to popolnoma dovolj...

Pa se je skoraj taisti dan zbudila Slovenija v strahu pred katarzo in skočila na pravico po življenju, po smrti, po nekih samostojnih odločitvah. Kdo lahko jemlje pravico o življenju in smrti, kdo je ta kao bog! Pa se zopet govori o pravicah, da bi se pa sleherni človek vprašal o svojih dolžnostih... Ne to pa ne! Prav vsak, ampak popolnoma vsak lahko odloča o svoji smrti. Pa bi se mogoče pred to odločitvijo vprašal in nekaj malega odločal tudi o svojem življenju! O vseh litrih popitega alkohola na leto, o vsesplošnem podpiranju predelane hrane, o neskončnem sedenju (ko je prenaporno, pa tudi ležanju) preko dneva, o vseh odnosih, ki si jih vsak sleherni dan ustvarja. Ko bi več mislili na življenje tukaj in sedaj. Ko bi naš pogled segel preko zidov, ograje, meja in se z odnosi oblikovali v boljše ljudi. Ko ne bi več živeli v neskončnem strahu. Strahu da nam bo nekdo na tem koraku nekaj vzel in takoj za tem se pojavi nekdo drug, kateri nam bo zopet jemal. Neskončnem strahu, ki nas žene na ulice in iz ust privablja živalske krike po seznamu naših pravic. In v tem živalskem nagonu (ki to pravzaprav ni, saj živali vse počnejo z nekim smislom, namenom) si pravice odžiramo sami. In potem nastopi strah, utemeljen strah pred odgovornostjo in pozabljamo... Odrasli ljudje so sami odgovorni za svoja dejanja. In če si tako želimo že sedaj zagotoviti način naše smrti, pa si ga dajmo, če mislimo da je to tako pomembno. Ampak zakaj... Zato, da lahko brezplačno vstopimo v "reality show" farmacevtske industrije. Ampak zakaj....
Zunaj pa je vse tako mirno. In neverjetno, vse tako lepo. Sneg pod nogami ne škripa več, saj ga je na tej višini že veliko in sedaj le ta ponuja (meni vedno neverjetno) tišino. Zvezde se le kažejo in oblikujejo našo željo po napovedovanju prihodnosti, veje so upognjene pod snegom kateri prekriva človeške sledi in odkriva živalske. Samo tukaj je vse to. Stoji, leži in se ponuja vsakomur, ki si želi ustaviti in izstopiti iz svojega omejenega sveta in enostavno poživeti in doživeti.

In dol po snegu je letelo in zbuditi se v ta svet se je bilo veliko lepše...