Strah!

POK, ura zazvoni, jaz vzdihnem, izdihnem in tudi jaz vstanem. Včasih poslušam in tudi slišim v smislu, kako se ti ljubi, kako lahko, zakaj,... vstaneš sredi noči. Meni pa ni bolj enostavne stvari kot to. Pač vstanem in to je to.
In ko tečem ponoči z ugasnjeno lučko... Voham sneg in vem, da ga je zgoraj kar nekaj. Počasi začne škripati pod podplati in... škripajoči se zvok je vse bolj oddaljen in počasi...počasi le umirjeno diham, tečem pa tam spodaj nekje. Kako mi je vedno in znova ta občutek fascinanten.

In kako nekaterih stvari enostavno ne morem razumeti. In kako mi nekatere stvari vse bolj ne dajo in ne dajo miru. Tudi ko nisem v stanju miselne odmaknjenosti, ne vem kaj bi s tem. Spomnim se svojega posluha po radiu, ko govori o neskončno ubogih otrocih, kateri nimajo kaj jesti, jokajočih staršev, ki ne vedo kaj bi z otroci, kaj šele sami s seboj (so se o tem spraševali, ko so načrtovali družino - če ta pojem sploh poznajo?), neskončna govoričenja o nesposobni državi (od kod človeku ideja, da bi morala biti država sposobna. Država je "po defoltu" nesposobna in nepravična, kajti če bi bilo nasprotno, jo ljudje ne bi znali koristiti, ker bi ob njej "postali" nesposobni in država bi to začela vsaj izkoriščati in na koncu bi spet postala vsaj nepravična, če že ne nesposobna) in podobnih zadevah. In na koncu...na koncu, ko je konec te presunljive zgodbice slišim pogumno in ponosno izrečen refren: Donator meseca je Hofer! Halo!!! Pa res kdo še komu to verjame!?! Donator je nekdo, ki maksimizira svoj dobiček na tistih, ki minimizirajo svoje potrebe. Donator je nekdo, ki prodaja sanje tistim, ki jim itak samo še sanje ostanejo. Donator je nekdo, ki plača svoje prodajalke za cca. 20 dni življenja. Za ostalih 10, se morajo pa znajti. In mogoče zaprositi kako dobrodelno ustanovo, ki zbira denar z dobrodelnimi akcijami, v katerih se propagirajo "dobrodelna" podjetja. In krog je sklenjen. In kdo zmaga? Ha napaka! Ni res, da nihče ne zmaga. Vedno nekdo zmaga. Vedno zmaga močnejši. Le da v tem primeru ta zmaga boli. Je krvava, boleča in povzroča smrt. Dobesedno!

Skoči me nekaj iz trebuha v grlo. Strah? Nekaj šumi poleg mene v grmovju in šum se s tekom navzgor ne izgublja ampak me spremlja. Prižgem lučko? Se ustavim? Raziščem? Ne! Strah pade iz grla nazaj v trebuh in nadalje ven iz njega. Prelepo, da bi me kaj pojedlo. Pa zakaj sploh bi me? Snega okoli mene precej, pritisne veter. Telo se upira vetru, jaz se igram z njim. Spodaj pa Cajnarje v lučkah.

Je kdo morda kdaj izračunal, koliko bi morala znašati minimalna plača? Ne tista, ki si si jo izmislijo v firmah z izgovorom, da več ne morejo plačati (ko bi imeli toliko pameti, da bi se zavedali, da s tem ponižujejo svoje sposobnosti tja do dna in še nižje). Ne tista, ki jo v neko veliko robento kričijo razkuštrani sindikalisti, ki so bolj kot ne le sami sebi namen. Ne tista, ki si jo želijo razne mamice in očki, ki so nekoč v navalu strasti, pamet nekje na poti izgubili, danes pa jo, v navalu otroškega joka, neuspešno iščejo. Enostavno tista plača, ki omogoča normalno življenje. Recimo temu "dostojna plača"
No, jaz pa sem in mislim, da mora biti minimalna plača tam nekje okoli 850 €. Toliko denarja potrebuje vsak (seveda ob predpostavki, da ima rešen stanovanjski problem - kar ni tako samoumevno) za normalno prebivanje (ne le eksistiranje) na tem svetu. Toliko potrebuje človek, od katerega se zahteva 8 ur neprekinjenega in zbranega dela. Toliko potrebuje človek, da lahko ostalih 8 ur nekaj naredi za sebe, družino in da lahko raziskuje in uživa življenje. In toliko potrebuje človek, da lahko zadnjih 8 ur (lahko seveda lahko tudi manj - ponoči raziskovati naravo je super :)) mirno spi. In toliko potrebuje človek, da gre zjutraj spočit in z veseljem v službo in temu primerno tudi veliko naredi. In na koncu...toliko potrebuje človek, da si lahko privošči dopust; tako pozimi kot poleti!
In sedaj se bodo oglasili delodajalci (btw tudi sam sem delodajalec) in trdili, da je to absolutno nemogoče. Da to povzroča brezposelnost, povzroča nekonkurenčnost, povzroča težave in propade podjetij. In sedaj je čas, da se oglasijo uporabniki storitev (kupci recimo) in vprašajo delodajalce, po njihovi zdravi pameti. Če ne moreš plačati človeka za 30 dni normalnega življenja je veliko bolje, da ga ne zaposliš. Če ga zaposliš za 20 dni življenja ga popolnoma razvrednotiš, uničiš, v njega se naseli strah. Čigav strah. Strah tistih, ki se ljudi boje. Bolj ljudi razvrednotiš, bolj jih strašiš, ker te jo tako zelo strah! Si kdo zamisli, da bi se odpovedal vsak mesec desetim dnem svojega življenja. Da bi takrat le eksistiral in ne živel.
Ni ekonomskega razloga, da ne bi mogla biti minimalna plača enaka plači dostojnega življenja. Je le ovira nadzora. Kajti, ko nekomu ponudiš toliko, da mu omogočiš svobodo, nad njem izgubiš nadzor (morda kdo pozna nadzore nad zaposlenimi v Hofrih, Lidlih in podobnih "dobrodelnikih". Nočete jih poznati, ker so kruti in nečloveški). Če ni nadzora ni strahu. Če ni strahu je veselje. In če je veselje, je svoboda. In svoboda je tisto, kar ljudi, željne nadzora, straši še bolj. Pa kdo pomisli, da je svoboda tisto, kar si želi vsak in na podlagi česa postane še boljša osebnost. Tudi v službi, če hočete.

In spet sem že zgoraj in spet si moram prižgati lučko, pa čeprav je zgoraj veliko snega in dol lahko pičim. Lahko žgem do konca, ker čez dan bom moral biti še kako previden v gmoti prestrašenih ljudi.
Pičim in urejam kompatibilnost misli s telesom.
Pičim...