četrtek, 15. september 2016

Današnji tek v družbi - z druge strani

Noč je mirna, hladna, meglena...

Ravno pravšnja, da premišljujem o zimi, ki prihaja in kaj vse bo potrebno postoriti pred njo. Ravno pravšnja, da stisnem moji dve mali kepi in ob pogledu na zvezde - tisoče predstavnic zgodovine minljivosti, ki z malo fantazije pomagajo razumeti prihodnost - zapremo oči. In ravno pravšnja, da smo tu nekje lahko bolj sami - no vsaj v mislih!

Prične se daniti in sanjam - verjetno že (ali le) v polsnu - da bo potrebno vstati. Jutra v gozdu so najlepša, noro lepa in le zaspani (in že pojedeni) jih ne izkoristijo.

Levi uhelj se počasi dviguje, ko desni zazna ropot. Butanje ob tla, brcanje korenin, zaletavanje v veje in prisilno padanje listja. Oba uhlja se dvigneta! To je tu, zdaj in ob meni, pri meni, skoraj na meni. Moji dve mali kepici skočita, pogled je prestrašen. Pogledujta mene, strah narašča, zvok je znan, korak ni gozdni, korak je človeški. Strah, groza, panika, beg. Mala vražička pobegneta po gozdu naprej. Poskušam ju ustaviti, ne poslušata. Strah pred človekom, katerega sem jima vcepila že ob rojstvu, jima vzame razum in tečeta. Panično, brezglavo, strašljivo. Materinski čut tudi meni vzame pamet in vključi nagon po ohranitvi svojih kepic. Le po delčku sekunde, ki mine od začetka tega odstavka, skočim na pot in zagledam tisto kar sem predvidevala. Človeka, čudno oblečenega, v temi, z izgubljenim pogledom, mogoče malo zaspanim. Skočim za njim in ko me le dolžina šape loči do njega se obrne in slišim krik, Krik, ki preseka tišino, prestraši ptiče in odpihne listje. Krik, ki je lahko tudi jok, ki je v njegovih mislih lahko tudi zadnji. Krik, ki v spominu ostane za vedno.

In predno naredim neumnost, zaradi katere bi me iskali taisti ljudje, le z nečim v roki, kar ubije uvidim, da je to taisto izgubljeno bitje, ki skoraj vsako jutro teče tu naokoli. S poudarkom tu naokoli, saj točno tu ga ni bilo še nikoli. Zakaj danes tu? Kolikokrat smo to poletje tekli skupaj (ne vem če je on to sploh vedel, saj se v hrib resnično vleče in prav dolgo potrpljenja nismo imeli) in na njem sta se moji mali kepici učili kaj človek je in kaj ter zakaj se jih je potrebno bati. Kolikokrat me je zmotil, ko sem kepici učila plezati po drevesu. Kolikokrat je zbudil vse naše ptičke čisto prezgodaj. Vendar v dnevu in od daleč je bil videti tako izgubljen in zasanjan, da je bil vse prej kot nevaren. Pa tudi njegova silhueta ne predstavlja ravno boga boječe podobe. Zakaj danes tukaj? Tukaj, ko je naš mali domek in z malo sreče bo to ostal za celo zimo. Tukaj, ko smo kar lepo skriti (no vsaj bili smo do danes) in imata moji kepici možnost, da se lahko brezskrbno igrata naokoli. Tega mu res ne bom dovolila in odločila sem se, da mu to tudi povem. Sedaj je od mene prišel krik, ki je pregnal vse ptiče iz zasilnih vej od prej, spodil zataknjene liste, ki so ostali od prej in sporočil kepicama, da se lahko vrneta, saj je tukaj naš dom in to bo tudi ostal.

Ta fant, ki se vsako jutro vleče ko megla tu naokoli, ni imel več zaspanega pogleda temveč začudeno prestrašenega. Vidim kako se mu tresejo noge in kako bi njegova duša najraje pobegnila, telo pa je pribito na tisto korenino in se ni sposobno premakniti nikamor.
Gledam ga, on gleda mene. Tako od blizu, da mi šape tudi stegniti ne bi bilo treba, tako od blizu, da bi lahko pobožal moj temno rjav kožuh in začutil ljubezen v meni. Tako od blizu, da je strah nenadoma odšel. Stojim pred človekom, kateri me ne ubije in on stoji pred menoj. V njegovih očeh je začudenje pregnalo strah. Morda vidim celo kanček blaženosti, sreče. Stojiva nepremično neskončno dolgo (no morda le nekaj sekund) in tista duša, ki je skušala pobegniti iz paraliziranega telesa se počasi vrača in obljublja mi, da bo kraj srečanja ostal le med nama. Kajti vsi vemo, da se nas ljudje neupravičeno tako zelo bojijo, da nas najraje ubijejo. Ubili bi mene in moji kepici bi ostali sami. Sami v tem krutem svetu, polnem nevarnosti. Sami, v svoji žalosti, trpljenju, lakoti in zimi. Zimi, katero verjetno ne bi preživeli in umrli bi v hudem, hudem trpljenju. Trpljenju, za katerega ne bi nihče izvedel. V samoti, tišini, hudi bolečini izgubljene matere...

V mojih očeh je strah in sovraštvo zamenjala ljubezen in začutila sem, kako je ta tanka silhueta človeške podobe razumela sporočilo o dobrodošlosti v gozdu med vsemi nami, ki tukaj živimo.

Morda je bila obojestranska povezanost celo na takem nivoju, da je ta zapis dejansko odraz mojega stanja in približno njegovega.

Vse lepo enkrat mine. Spomnim se na moji dve kepice, stečem nazaj v gozd jih poiskati.

Povem jima, kako se vsak dan nekaj novega naučimo. Danes smo se naučili, kako se sprejeti.

In od daleč poslušamo tako znan jutranji korak še naprej...


Pa še slikica, da malo zmedeno lovce (kateri verjetno interneta ne uporabljajo in o podobnih zapisih ne vedo nič)

Ni komentarjev:

Objavite komentar