Šole zaprte, trgovine odprte

Ne morem kaj, da se ne bi danes zbudil besen kot le kaj (če temu, kar se je dogajalo ponoči sploh lahko rečem spanec). Že velikokrat sem se zaklel, da politike ne bom spremljal, ker je ne maram, politikov pa še bolj ne. Vendar ne pomaga. Naiven kot sem, neumen pa kot kaže še bolj...

Tečem in dežuje kot le kaj! Vidim v temi nič pa zato toliko več premišljujem. Bolj kot premišljujem, manj razumem in bolj sem jezen. Moji tri dimenzionalni grafikoni misli, razuma in besa poskakujejo brez smiselnega vzorca in tokrat za spremembo vem, res vem zakaj tako!

Ko pomislim na sprejetje novih ukrepov si ne morem kaj, da ne bi bil res besen. Res iz srca jezen ker to, kar se je pa tokrat zgodilo, pa ni le skregano z razumom, skregano je s civilizacijo, v kateri živimo.

Otroci bodo nadaljevali svoje šolanje na daljavo. V šoli bodo ostali le otroci, ki sami še ne morejo biti doma (torej ne iz razloga, da bodo sprejemali znanje na način kot je potrebno. Iz razloga, da bodo starši lahko hodili v službe)! Se sploh zavedamo, kaj pomeni za otroke tak način izobraževanja.

Ko ob sebi nimajo avtoritete, ki jim verodostojno podaja snov. Avtoritete, ki bi jim pokazala, kaj je pošteno in kaj ne (predvsem te, ki jim velikokrat pokaže kaj je nepošteno, saj svet le tak tudi je). Avtoritete, ki jim pokaže način vodenja, saj nekateri otroci bodo nekoč tudi vodje. Avtoritete, ki jih imajo lahko tudi rade, ker lepo je, če nas ima nekdo rad!

Ko nimajo odgovornosti! Odgovornosti vstajanja, obiskovanja šole, izpolnjevanja obveznosti, skrbi zase in svojo okolico.

Ko ob sebi nimajo vrstnikov. Vrstnikov s katerimi bodo oblikovali prijateljstva za celo življenje. Vrstnikov, s katerimi bodo v sporu in se učili ob njih le te reševati. Vrstnikov, ob katerih se bodo pojavili prvi metuljčki v trebuhu in s katerimi se bodo učili sprejemati in vračati ljubezen. Vrstnikov, ki jih in oni njih, učijo drugačnosti in vse lepote, ki se skriva v njej.

Se sploh zavedamo, v kakšne odrasle ljudi bodo ti otroci zrasli. V sebične, narcisoidne ljudi, ki bodo mislili in gledali le na sebe. Ko izkušnje, nekomu nekaj posoditi, ne bodo imeli in temu primerno tega seveda ne bodo delali. Ko izkušnje dati nekomu nekaj z zahtevo za nič, ne bodo imeli in dajali seveda ne bodo. Bodo le jemali, jemali in nič dajali in bili bodo zelo, zelo nesrečni.

In na drugi strani nikjer ne piše, da naj bi se trgovine zaprle. Pa ne govorim o trgovinah z živili. Nikjer ne piše, da naj bi se trgovine, kjer prodajajo vse mogoče nesmisle tega sveta, zaprle, Trgovine, kjer prodajajo obleke pod njihovo ceno (seveda, saj obleko pod ceno lahko naredi le delavec, ki dela za pest riža ali tudi to ne in on ter samo on nam omogoča, da lahko tako poceni kupujemo), trgovine, kjer prodajajo vse, kar ne potrebujemo in kar nas dela le hipno srečne in dolgoročno nesrečne. 

Ni nihče pomislil, da bi se otroci izobraževali v šolah (še sama ministrica pravi, da je v šolah zanemarljiv odstotek okuženih), kupovali pa bi na daljavo. Ne to pa ne, ker svet vodi denar, kapital, dobiček in posledično moč. Moč, ki izvira iz šibkosti tistega, ki tako misli in tako tudi dela. In žal, tako delajo tudi naši "odločevalci".

Kaj tem ljudem ni jasno, da bodo nekoč naši otroci vodili ta svet? In da v veliki meri prav izobraževalni sistem in socialno okolje oblikuje ravnanje človeka v zreli dobi. Tukaj pa govorimo o šoli doma brez socialnega življenja!

Do sedaj sem se vzdržal vseh kritik na račun dogajanj okoli novega virusa. Nisem se udeleževal ne debat na spletih, ne demonstracij, tudi preveč mislil nisem na to. Sedaj, ko se pa tako eksplicitno opazi, da je denar vreden več od otrok... Sedaj pa ne morem biti tiho!

Zamislite si, dragi "odločevalci", v kakšnem svetu želite živet. Saj s sedanjim ravnanjem postavljate kapital pred človeka. Postavljate kapital pred zdravje. To ni borba (vojna, kot nekateri pravite) proti virusu. To je vojna proti človeku. S tem ravnanjem virusa ne boste ustavili, človeka pa skušate!

 

Je pa v vsaki stvari nekaj dobrega. Ves besen sem tekel hitro kot strela in narava mi je zopet ponudila čudovito darilo. Polega milijona sveže mrzlih kapljic, tudi čudoviti pogled na medveda. Verjetno se nam v sebi smejijo na ves gobec!

OBRNJEN POGLED NA CV 19

Priznam, da sem se tudi sam z mislimi ujel v vsem smislu in nesmislu trenutnega načina življenja. Bolj, ko zgodaj vstajam, bolj ko s čisto glavo premišljujem, bolj ko daleč tečem, bolj ko lomim gležnje, bolj ko imam omejeno gibanje,... bolj mi je vse skupaj nejasno. Res je, da moja izobrazba in z njo povezano specifično znanje ne dovoljuje, da o trenutnem virusu poglobljeno razglabljam. Vendar mi tudi moje (bolj ali manj) verodostojna znanje drugih področij, ne da odgovore na kar nekaj vprašanj, ki se ob mojih mirnih, od zore čistih in zvokih narave čutečih jutrih, porajajo kar sama!

Pa sem se odločil, da vso zadevo obrnem na glavo in morda bom tukaj našel nekaj pravih odgovorov. Pa sem začel na začetku, kot tudi tekati običajno začnem na začetku.

Je prišel virus CV 19 (morda se tako imenuje bolezen, virus pa drugače - tega žal ne vem, zato bom uporabljal to kratico) in bilo je potrebno zapreti vse. V trenutku smo bili vsi ogroženi in zgolj srečnemu naključju se imam zahvaliti, da nisem ena izmed številk v nekajdnevnih poročilih (no, morda pa sem, pa ne vem). Ob tem, ko poslušam, da so starejši in ljudje s pridruženimi boleznimi najbolj ogroženi. Kaj ni to pri vsaki bolezni? Kaj ni to tudi pri vsaki poškodbi? Poslušam o številu mrtvih in obolelih vsak dan posebej. Številke so hude in vsaka smrt pomeni tragedijo. Veliko tragedijo vsaj še za nekaj deset ljudi, ki so tem povezani, pa vendar... Že kratek prebrsk po internetu nam pove, da na leto umre 18 milijonov ljudi za bolezni srca in ožilja. Na leto umre 10 milijonov ljudi za rakom. In tudi to pomeni hudo tragedijo za vsaj 10x toliko ljubi. In najhujše! Na dan umre preko 5.000 otrok od lakote. Si predstavljate, trpljenje človeka, ki hira in na koncu umre od lakote. Si predstavljate trpljenje otroka. Ne, nihče si tega ne more predstavljati. Nihče, ki tega ni doživel. In mi nismo!

In zakaj se o tem popolnoma nič ne govori.

Zato, ker nikogar več ne zanima, da na dan umre več kot 27.000 ljudi za rakom (tudi mlajših za razliko od CV 19). Zato, ker empatije že dolgo ni več med nami in zato, ker so relevantne novice le tiste, ki izrečenemu da moč. Moč nad slušateljem.

In sedaj pridem do sredine hriba z bolj slabim časom in do razjasnitve te nore norije okoli CV 19. Očitno je novi, nič hudega sluteči virus, ki ima le to srečo, da za njega (tako pravijo) še nimamo cepiva in zdravila, čudovit izgovor za preoblikovanje trenutnih sistemov moči na našem planetu in s tem preoblikovanju našega življenja.

Nenehno poročanje o novih obolelih, novih smrtnih žrtvah,... Čudovito orodje za strašenje ljudi.

Nenehno omejevanje življenja, iskanje notranjega in zunanjega sovražnika... Čudovito orodje za vnašanje strahu in sovraštva (žal tudi sumničavosti) med ljudi.

Nenehno zaostrovanje ukrepov in grožnje z vojsko (očitno so pozabili, da nas je napadel virus proti katerem tank ni prav dobro orožje) straši ljudi direktno v srce.

In čemu sejati tak strah? In ker pred seboj zagledam 180 stopinjski ovinek tudi sam premislim v obrat in seveda! Prestrašeni ljudje so vodljivi ljudje. Prestrašeni ljudje potrebujejo vodjo. Prestrašeni ljudje so čudoviti podajalci moči nasprotnemu polu. Močni odločevalci nasproti prestrašenemu ljudstvu!

In je prišlo mišljenje o tem, kaj po tem, ko bo epidemije konec. Kako pa vedo, kdaj in kako jo bo konec. In kako hudiča vedo, da življenje nikoli več ne bo tako, kot je bilo pred epidemijo. Seveda... Ker imajo moč (in roko na srce, prav veliko je ne potrebujejo - smo dovolj prestrašeni), da prestrašenim ljudem vsilijo življenje na način, kot si ga želijo. Zakaj? Zato, da svojo moč le še utrdijo. Zakaj potrebujejo moč? Ker je to ena izmed osnovnih potreb ljudi, kateri nimajo empatije!

In z mišljenjem o prihodnosti, je prišla tudi tako želena in potrebna finančna pomoč. Vendar, če dobro pogledamo in stvar zopet obrnemo za 180 stopinj vidimo, da to pravzaprav ni denarna pomoč. To je omejevanje človeka. Najprej človeku vzameš osnovno življenjsko pravico - pravico do dela. Nato mu "podariš" denar za njegovo nedelo in na koncu dobiš lojalnega državljana. Državljana, ki ti daje moč, ker je on tako šibek.

Moje skromno ekonomsko znanje mi pove, da bo vse te milijarde (in verjetno bo kakšna še prišla) nekoč potrebno vrniti. Prav nič od tega ni pomoč. Sam pomoč razumem kot nekaj, kar nekomu daš, ne da bi zahteval protiuslugo. Vse te milijarde niso ne pomoč, ne darilo, ne dobra volja te države. To je zgolj in samo kredit. Zelo drag kredit, ki ga bo potrebno vrniti, pa če si ga hotel ali ne. Ni pomembno, ali ga nekdo rabi, ali bi ga nekdo rabil več. Predstavniki moči določijo, kdo ga dobi in koliko in prav tako oni določijo, pod kakšnimi pogoji se ga bo vrnilo. In pogoji bodo težki. Težki in predvsem bodo žal zaznamovali generacijo, ki prihaja za nami.

In ne pozabimo. Ne, CV 19 ni kriv za vse! Pravzaprav je bolj malo kriv. Je le dobro orodje v rokah posameznikov, ki tako krvavo iščejo svojo moč. Moč, ki jim jo konec koncev dajemo mi.

Še eno jutri čudovite fizične utrujenosti in psihičnega nemira.

Bojan

 

KOLIKO ČLOVEŠKEGA ŽIVLJENJA STANE OSEBNA PROMOCIJA?

V temnih, toplih jutrih, ko kilometri minevajo nekako sami od sebe mi že nekaj dni ne gre iz glave ves ta medijski buldožer, ki podira in melje vse pred seboj s pozivanjem po zbiranju nepredstavljivo visokega zneska. Odzove se cela Slovenija, vsa poročila, internetni portali, dogodki (športni in nešportni), vsi govorijo le in v glavnem samo o tem.
Priznam, da tudi mene ganejo do solz zgodbe o bolnih otrocih in njihovih borb življenja. Borb, od katerih bi se mi, odrasli, lahko marsikaj naučili. Vendar pa mi še vedno znova in znova nekaj ne gre iz glave. Ni to le jutranji prehlad, ali pesem zaspanih ptic, ki se jim zjutraj še ne ljubi leteti ali preganjanje jutranje zaspanih veveric - to je predvsem človekova majhnost, povezana z velikimi rečmi!
Polno ljudi in podjetij, društev se je odzvalo na akcijo zbiranja noro velikega zneska za življenje enega otroka. sprašujem pa se, koliko tukaj je bilo predvsem samo-promocije ljudi, predvsem pa podjetij na račun malega bolnega otroka, ki se je komaj začel zavedati sveta okoli sebe. Vsepovsod so se ljudje nastavljali televizijski kameri, radijskemu mikrofonu ali novinarskemu pisalu in javno govorili o svoji promociji. Kako bodo del denarja, sicer namenjenega današnji trgovini, večerni zabavi, obisku športnega dogodka ali čemurkoli že, namenili ubogim staršem otroka, ki se mora nenehno in nenehno voziti z vozičkom okrog po dvorišču, da ga lahko posnamejo z vseh možnih kotov! Bizarno, kako nekatera podjetja javno govorijo o znesku, ki ga bodo namenili staršem. Bizarno, ker gre za znesek, ki se ne more meriti v odstotku ali promilu letnega prometa. Meri se lahko v nekaj sekundnem prilivu. Je res potrebno, da vsak, čisto vsak za nekaj drobiža svojega letnega zaslužka, prejme javno pohvalo. Oz. bolje rečeno, si pohvalo sam objavi. Je zares potrebno, da se vsak človek že obnaša tako kot vsako podjetje in nenehno skrbi za svojo dobro javno podobo na račun šibkejših. Podjetja na račun svojih kupcev (kupci pa to  - kako paradoksalno - z veseljem sprejmemo) in ljudje na račun sebi neenakim, šibkim.
In potem, ko bo otrok ozdravel, bo postal last vseh nas? Vsakič, ko bo hodil po cesti, bo nekdo mimoidoči, lahko rekel: Vidiš, tudi z mojo pomočjo si to kar si! Koliko njegovega življenja, predstavlja ceno naši osebni promociji? Cena, da si za hip izbijemo našo izredno nizko samopodobo je tistih njegovih nekaj korakov, ko je šel mimo nas.
Res je, da bi brez tovrstne propagande, težko prišli do tako ogromnega zneska pa vendar... Ali res potrebujemo za nekaj dobrega toliko reklame in predvsem izpostavljanja tistih, ki so pomoči (ne po svoji krivdi) potrebni. Ali imamo zares tako nizko samopodobo, da je potrebno nenehno opozarjati na naša dejanja in njih vrednotiti na račun šibkih. Kajti znesek n, je v primerjavi z nekom, ki le tega nujno potrebuje, nepredstavljivo visok. Znesek n, v primerjavi z zadovoljnim, čustveno zdravim in relativno srečnim človekom, pa v bistvu nič! In prav zato vedno iščemo šibke sloje družbe, brez sreče in prihodnosti, da pred nami razgalijo svojo nesrečo, mi pa nasprotno, ogrnemo sebe s svojim "bogastvom", "srečo" in "sočutjem" in si mislimo da smo od boga poslani. In pred drugimi smo zmagali in v sebi smo zmagovalci. Kot volk, ki upleni srno in ne obratno. Vendar volk to naredi zaradi lakote, nadaljevanje svoje vrsti. Človek pa to naredi svoji vrsti! Zakaj že...
Kot sem enkrat že omenil. Ali je res tako težko, da namesto izpostavljanja vsem možnim javnim podobam, gremo delati, zaslužiti denar, ga podarimo drugemu in to je to. Brez javnega izpostavljanja! Je to podjetjem zares težko razumeti in narediti, ali je za vsak cent svojega darovanega zneska potrebno svojim prihodnjim kupcem razlagati o svoji dobroti le zaradi enega in edinega cilja: denarnega dobička. Vsi ostali dobički, pa so tako zelo zanemarljivi...
Da ne omenjam raznih radijskih dražb, katere moram vsak dan poslušati v neskončnih ponovitvah. Kako podjetja nerazumljivo visoke zneske namenjajo za razumljivo visoke potrebe oz. bolje rečeno male potrebe veliko njih - veliko otrok! In to podjetja, ki pravzaprav kreirajo revščino svojih zaposlenih. Še huje, njihovim otrokom....

Hvala bogu me noge pritečejo domov in misli zajadrajo v nov dan, stran od vprašanj, na katera nimam odgovorov. Na vprašanja o poti rase, kateri pripadam!

ODSTREL MEDVEDKE Z MLADIČI – ZGOLJ V RAZMISLEK!

 

Živim v Cerknici in že desetletje tečem vsako jutro. Tečem veliko in daleč po okoliških gozdovih, gričih, hribih. V tem času sem že nekajkrat srečal medveda. Pred tremi leti se mi je zgodilo, da sem spomladi, zgodaj zjutraj, prestrašil medvedko z mladičema, ki so tik ob poti spali. Skočijo pokonci, mladička stečeta naprej, medvedka za mano na potko. Tako sem bil nehote med njimi. Medvedka se ustraši za svoj podmladek in skoči proti meni. Ustavi se približno meter in pol pred menoj in izgleda zelo prestrašeno. Tudi jaz. Gledava se iz oči v oči in slika, ki mi ostaja še danes je njena veličina in lepota. Proti njej sem bil tako majhen, nebogljen in v njenem okolju popolnoma odveč. Po nekaj sekundah se odloči in steče nazaj v gozd dohiteti svoj podmladek.

Dogodek, ki se ga bom spominjal za vedno in dogodek, ki mi je kot dokaz, da medvedi niso nevarni. Po tem sem medveda še velikokrat srečal in vedno je on držal tisto varnostno razdaljo, ki je za oba še pomenila varnost. Nisem se več bal srečanj in občutek sem imel, da je bilo pri njih podobno. Vse kar smo potrebovali tako oni, kot jaz je, da je med nami neka varnostna razdalja. Sam bi temu rekel spoštovanje!

Seveda se zgodi tudi nesreča in medved v svoji paniki po ohranitvi in zaščiti svojih mladičkov, napade človeka. Vendar…. Kolikokrat se je do sedaj to zgodilo? V Sloveniji tudi vsako leto ne. Morda enkrat na nekaj let. In sedaj, ko je medvedka napadla človeka (zgolj zato, ker je iskala hrano in se ob tem obnašala zaščitniško do svojih mladičev), jo je potrebno kar ubiti. Si predstavljate, samo zato, ker je poškodovala človeka. Zato je potrebno ubiti medvedko, dva mladiča pa izpostaviti hudi čustveni stiski in verjetno kasneje tudi smrti.

Sedaj pa vsem tistim, ki zagovarjate, da je potrebno ubiti medvedko zgolj v premislek! Si predstavljate, da ste mladi starš in vas nekdo ubije zgolj zato, ker iščete hrano in zavetišče za svoje otroke na napačnem mestu. Si predstavljate stisko svojih otrok, ki v živo gledajo, kako vas ustrelijo pred njihovimi očmi. Si predstavljate kako ti otroci živijo naprej, saj dogodka ne razumejo. Kakšno stisko doživljajo! Edino, kar damo tem otrokom, mladičkom, je sovraštvo. In to sovraštvo lahko rodi le nadaljnje konflikte.

Kot sem omenil živim v Cerknici in vsako jutro se vozim z avtom v Ljubljano v službo. Na poti me nemalokrat življenjsko ogrožajo neuravnovešeni vozniki. Le srečo imam, da sem na cesti do sedaj preživel. Veliko jih ni. Preko 100 takih na leto je. Koliko napadov medveda na človeka letno je že v Sloveniji? In zamislite si gnev in ogorčenje vseh nas, če bi nekdo vsaj pomislil, kaj šele javno spregovoril o tem, da bi dali na odstrel vse ljudi, ki ogrožajo življenje drugih na cestah zaradi svoje objestnosti, pijanosti, neuravnovešenosti. Vse ljudi, ki za štirimi stenami mučijo, čustveno in kako drugače izsiljujejo, posiljujejo svoje bližnje, le zaradi svojih bolnih predstav in želja. Pa še bi lahko našteval!

Želim si zgolj, da bi se človek malo bolj zamislil nad svojo vlogo na tem planetu in svojo moč ne bi uporabljal nad šibkimi – tako ljudmi, kot živalmi. Kajti, če bomo odstrelili vsakega, ki nas ogroža je morda najbolje, da začnemo pri sebi!

Zgolj v razmislek…

 

Bojan Pivka

Današnji tek v družbi - z druge strani

Noč je mirna, hladna, meglena...

Ravno pravšnja, da premišljujem o zimi, ki prihaja in kaj vse bo potrebno postoriti pred njo. Ravno pravšnja, da stisnem moji dve mali kepi in ob pogledu na zvezde - tisoče predstavnic zgodovine minljivosti, ki z malo fantazije pomagajo razumeti prihodnost - zapremo oči. In ravno pravšnja, da smo tu nekje lahko bolj sami - no vsaj v mislih!

Prične se daniti in sanjam - verjetno že (ali le) v polsnu - da bo potrebno vstati. Jutra v gozdu so najlepša, noro lepa in le zaspani (in že pojedeni) jih ne izkoristijo.

Levi uhelj se počasi dviguje, ko desni zazna ropot. Butanje ob tla, brcanje korenin, zaletavanje v veje in prisilno padanje listja. Oba uhlja se dvigneta! To je tu, zdaj in ob meni, pri meni, skoraj na meni. Moji dve mali kepici skočita, pogled je prestrašen. Pogledujta mene, strah narašča, zvok je znan, korak ni gozdni, korak je človeški. Strah, groza, panika, beg. Mala vražička pobegneta po gozdu naprej. Poskušam ju ustaviti, ne poslušata. Strah pred človekom, katerega sem jima vcepila že ob rojstvu, jima vzame razum in tečeta. Panično, brezglavo, strašljivo. Materinski čut tudi meni vzame pamet in vključi nagon po ohranitvi svojih kepic. Le po delčku sekunde, ki mine od začetka tega odstavka, skočim na pot in zagledam tisto kar sem predvidevala. Človeka, čudno oblečenega, v temi, z izgubljenim pogledom, mogoče malo zaspanim. Skočim za njim in ko me le dolžina šape loči do njega se obrne in slišim krik, Krik, ki preseka tišino, prestraši ptiče in odpihne listje. Krik, ki je lahko tudi jok, ki je v njegovih mislih lahko tudi zadnji. Krik, ki v spominu ostane za vedno.

In predno naredim neumnost, zaradi katere bi me iskali taisti ljudje, le z nečim v roki, kar ubije uvidim, da je to taisto izgubljeno bitje, ki skoraj vsako jutro teče tu naokoli. S poudarkom tu naokoli, saj točno tu ga ni bilo še nikoli. Zakaj danes tu? Kolikokrat smo to poletje tekli skupaj (ne vem če je on to sploh vedel, saj se v hrib resnično vleče in prav dolgo potrpljenja nismo imeli) in na njem sta se moji mali kepici učili kaj človek je in kaj ter zakaj se jih je potrebno bati. Kolikokrat me je zmotil, ko sem kepici učila plezati po drevesu. Kolikokrat je zbudil vse naše ptičke čisto prezgodaj. Vendar v dnevu in od daleč je bil videti tako izgubljen in zasanjan, da je bil vse prej kot nevaren. Pa tudi njegova silhueta ne predstavlja ravno boga boječe podobe. Zakaj danes tukaj? Tukaj, ko je naš mali domek in z malo sreče bo to ostal za celo zimo. Tukaj, ko smo kar lepo skriti (no vsaj bili smo do danes) in imata moji kepici možnost, da se lahko brezskrbno igrata naokoli. Tega mu res ne bom dovolila in odločila sem se, da mu to tudi povem. Sedaj je od mene prišel krik, ki je pregnal vse ptiče iz zasilnih vej od prej, spodil zataknjene liste, ki so ostali od prej in sporočil kepicama, da se lahko vrneta, saj je tukaj naš dom in to bo tudi ostal.

Ta fant, ki se vsako jutro vleče ko megla tu naokoli, ni imel več zaspanega pogleda temveč začudeno prestrašenega. Vidim kako se mu tresejo noge in kako bi njegova duša najraje pobegnila, telo pa je pribito na tisto korenino in se ni sposobno premakniti nikamor.
Gledam ga, on gleda mene. Tako od blizu, da mi šape tudi stegniti ne bi bilo treba, tako od blizu, da bi lahko pobožal moj temno rjav kožuh in začutil ljubezen v meni. Tako od blizu, da je strah nenadoma odšel. Stojim pred človekom, kateri me ne ubije in on stoji pred menoj. V njegovih očeh je začudenje pregnalo strah. Morda vidim celo kanček blaženosti, sreče. Stojiva nepremično neskončno dolgo (no morda le nekaj sekund) in tista duša, ki je skušala pobegniti iz paraliziranega telesa se počasi vrača in obljublja mi, da bo kraj srečanja ostal le med nama. Kajti vsi vemo, da se nas ljudje neupravičeno tako zelo bojijo, da nas najraje ubijejo. Ubili bi mene in moji kepici bi ostali sami. Sami v tem krutem svetu, polnem nevarnosti. Sami, v svoji žalosti, trpljenju, lakoti in zimi. Zimi, katero verjetno ne bi preživeli in umrli bi v hudem, hudem trpljenju. Trpljenju, za katerega ne bi nihče izvedel. V samoti, tišini, hudi bolečini izgubljene matere...

V mojih očeh je strah in sovraštvo zamenjala ljubezen in začutila sem, kako je ta tanka silhueta človeške podobe razumela sporočilo o dobrodošlosti v gozdu med vsemi nami, ki tukaj živimo.

Morda je bila obojestranska povezanost celo na takem nivoju, da je ta zapis dejansko odraz mojega stanja in približno njegovega.

Vse lepo enkrat mine. Spomnim se na moji dve kepice, stečem nazaj v gozd jih poiskati.

Povem jima, kako se vsak dan nekaj novega naučimo. Danes smo se naučili, kako se sprejeti.

In od daleč poslušamo tako znan jutranji korak še naprej...


Pa še slikica, da malo zmedeno lovce (kateri verjetno interneta ne uporabljajo in o podobnih zapisih ne vedo nič)

Kilimanjaro stage run

Lahkoten tek…

… v duši otežen s pričakovanjem neznanega, strahom pred neznanim. Vsak korak je previden. Vsak dotik z rdečo zemljo je strogo premišljen, vsak skok čez vulkanske kamenine preskočen z rezervo, malo višje kot bi bilo potrebno. Potrebno bo teči 8 dni in narediti okoli 260 km. To je tek, ki sem se ga udeležil.  Vzporedno bo potrebno premagati tudi okoli 11000 metrov navzgor in če končamo na isti točki kot smo začeli, tudi prav toliko navzdol. Pogovarjam se sam s seboj.  Le iz gole prijaznosti ter zato, ker tudi vsi trije, ki so se udeležili tega teka, pozdravljam in maham domačinom, čeprav… Verjetno si oni mislijo svoje o štirih belcih, opremljenimi z vesoljskimi oblačili in kupi plastenk z raznobarvnimi tekočinami le zato, ker tečejo. Oni tečejo le zato, da pridejo do točke B. Mi zato, da bi se vrnili na točko A. Zdrava pamet to težko razume.

Obtežen z nahrbtnikom, kjer naj bi bila voda in ostala tekočina za prvih 9 ur teka prvega dne. In kjer naj bi bila hrana za tak isto veliko ur. Ker izkušenj s tovrstnimi teki do sedaj nisem imel, sem imel s seboj le vodo in ničesar več. In zato je telo proti koncu prvega dneva reklo »nič več«.

Tek se je s ceste (beri uničena pot rdeče barve) selil na stezice, poti in na koncu je tudi potke zmanjkalo. Se je pa prikazal pravi pragozd (kot je rekel Brian – padli smo v Jurassic park). In pragozd se je nadaljeval iz doline v dolino, iz ene soteske v drugo sotesko, iz enega spusta v drugi vzpon. Šteli smo doline in začeli verjeti v vse »višince«, ki so nam jih obljubljali na začetku teka. Tega bo še več.

Doline se končajo, pričakujemo šotore, kjer bomo spali prvi dan. Njih pa od nikoder. Postajam lačen in postane me strah. To ni v redu. Če se uničim prvi dan, kaj bom počel naslednjih sedem… Razmišljam na glas in ker želim, da bi me kdo slišal, začnem razmišljati na glas v angleščini. Želja se mi uresniči in priskoči Simon (dobesedno), glavni organizator tega teka in ta hip eden boljših gorskih ultramaratoncev na svetu. Ponudi mi energijsko čokolado ter tabletko soli (glej glej, tudi to obstaja). Lakota mine in zadnjih pol ure teka mine odlično. Tudi zato, ker si med potjo kupimo Coca Colo (ki jo je v Afriki dobiti skoraj lažje kot banano). Prispemo do šotorov in po desetih urah in pretečenih (tudi prehojenih) približno 35 km pademo v liter vode, ki nam je namenjen vsak večer za osebno higieno. Tako mine in preživim prvi dan.

 

DRUGI DAN

Noč v šotoru še minila ni, ko se oglasi telefon (moja edina ura na teku). Ura je šest in treba se je zbuditi. Zbudi se tudi dan in v pol ure je sonce že visoko na nebu. Pod njim pa kavica pred šotorom (evropski jeziki ne poznajo izraza, ki bi opredeljeval tovrstno prijaznost domačinov) in umazani tekaški čevlji. Sledil je obilen zajtrk v enem izmed šotorov za nas štiri (Brian, Steph, Fred in mene). Vsako jutro obilen, vsako jutro isti. Krožnik sveže obranega sadja (mango, papaja, banana, avokado), dve ogromni skledi mlečnega riža in za vsakega nekaj jajc. Med tem nam pripravijo še hrano za s seboj v obliki pečenih banan (matoke) in čapatijev. Otovorjen s tremi litri tekočine (že drugi dan sem se dal podučiti, da potrebujem tri različne vrste napitkov;  navadno vodo, slano vodo in oranžno vodo – nekaj energijskega), kilo hrane in željo po novem. Hojo spremenim v tek in le tega v veliko pričakovanje dneva, ki je že nadomestil jutro. Jurassic park smo premagali (v naslednjih dneh se je izkazalo, da ga nismo) in odtekli smo višje proti gori v »pine forest« oz. v njihovo različico borovega gozda. Ure so hitro sledile naslednjim, gozdovi pa so vse bolj spominjali na neskončni ples iglic med debli v vetru afriške stepe.

Tek se zaključi veliko prej kot včerajšnji in šotore so nam postavili v kampu, kjer si z malo iznajdljivosti in balkanske predrznosti (v tem sem prevladoval, ker sem bil pač edini z Balkana) privoščimo čisto ta pravi tuš in pivo po njem.

TRETJI DAN:

Tečem počasi in pogled mi ne seže dlje kot 10 centimetrov od mojih tekaških čevljev. S težavo dvignem glavo. Pred menoj neskončno ravna cesta, prašna, umazana. Za menoj ta ista z razliko, da je za menoj. Glavo dvignem še malo višje, nad njo pa sonce, ki se mi zdi danes še posebej toplo. Glava pade dol in zopet spremljam počasne premike mojih nog. Še sence ni. Mimo pridivja motorist in jasno nam pokaže, kdo je kralj ceste. Igra se igro milimetrov in tokrat se mu je uspelo približati mojemu komolcu na približno 3 centimetre. Fred s svojo zdravo belgijsko pametjo ne razume, kaj mu na ostalih 80 % ceste ni všeč. Sam ne razumem, zakaj moram teči po ravnem iz neskončnosti v neskončnost, s soncem točno nad seboj. Noge postajajo počasnejše, prah se dviguje manj visoko, v glavi vre (kar se še ni skisalo), vode je že davno zmanjkalo, hrana mi ne paše. Srečo imam, da je moja volja obratno sorazmerna z močjo. Le -ta me pripelje do šole, kjer že stojijo šotori. Moči je le še toliko, da si privoščim kopel v litru vode, namenjene osebni higieni. Zanimivo, ampak tudi zobe si naučiš umivati z umazano vodo in na koncu ugotoviš, da je le-to celo učinkovito.

ČETRTI DAN:

Noč je bila dolga, ker ni bilo spanca. V začetku, ko so misli že skoraj odplavale sanjam naproti, se je osel pred šotori odločil, da bo ves gnev zadnjih dni prelil na drugega osla. In tako sta se kregala, da si nihče ni upal iz šotora. Le upali smo, da sta v temi zaznala, da je njun travnik pred šolo zaseden in manj prehoden zaradi množice vrvi naših bivališč. Ko sta se končno umirila in spravila, se je od nikjer pojavil motorist. Spali smo daleč od ceste in tovrstnega zvoka si nisem znal razložiti. Je bil pa vedno glasnejši in kmalu sem ugotovil, da se vozi čisto zraven šotorov. Naenkrat njegov zvok poskoči (verjetno tudi motor), poči, se razleti in nato pade. Oči imam izbuljene kot dvoletna afriška deklica, ki prvič v življenju nosi svojo košaro na glavi. Naslednji trenutki tišine so idealni za razmišljanje, kaj vse se zunaj dogaja in za kreacijo najbolj nenavadnih zgodbic z najbolj črnimi konci.

Zjutraj smo ob drugi skledi mlečnega riža izmenjevali svoje poglede in svoje zgodbice nočnih dogodkov. Brian se je bal, da bi pijani motorist začel voziti čez šotore, Steph ja napletla zgodbico o tem, kaj vse bi ji lahko pijani domačini storili hudega. Fred se je spraševal o navezanosti domačina na motor in o tem, kaj bo storil, ker je motor staknil nekaj prask. Sam sem premišljeval o minljivosti vsega večnega nekje sredi Afrike. Resnica je bila le v tem, da je pijani učitelj ponoči prišel domov in malo nespretno parkiral svoj motor.

Na mojo veliko srečo smo zopet zavili nazaj proti gori, kjer smo prvo polovico dneva tekli in iskali pravo pot (med tem trikrat srečali tri masajska dekleta, katera so se nam ob vsakem nadaljnjem srečanju smejala bolj polnih ust; pač izgubljeni turisti), drugi del dneva pa tekli po najdeni poti. Kilometri so se seštevali in množili in konec dneva se jih je nabralo veliko več, kot nam jih je bilo na začetku obljubljeno. Del teka se je vil po griču (velikem približno kot naš Krvavec), kjer so nam domačini pristno pokazali, kako se krči gozd. Požagajo vsa drevesa, jih odpeljejo in (verjetno) prodajo. Nato na goro prihitijo okoliški prebivalci in pograbijo tiste kose lesa, ki so padli s tovornjakov ali nehote ostali na tleh. Z vsemi možnimi prevozni sredstvi (lastna glava na lastnih nogah, samokolnica, kolo, ciza,…) les odpeljejo v dolino in spravijo za kurjavo. Ves preostali nebodigatreba les zažgejo, skupaj s štori, koreninami,… Tako tečem kako uro v dolino med ognjem, v dimu. S solznimi očmi zaradi dima in cmokom v grlu zaradi bojazni, kakšen planet bom zapustil svojim otrokom.

PETI DAN

Pred menoj šesta dolina tega dneva. Njena globina sega vsaj 200 morda 300 metrov globoko. Na obrobju hiše domačinov iz bambusa in blata, v dolini pragozd. Izgleda popolnoma neprehodno. Spustimo se in približno na sredini postane zelo nevarno. Napačen korak in zdrs te ubije. Če imaš srečo. Kajti če se skotališ v dolino in slučajno preživiš, človeštvo še ni iznašlo naprave, ki bi te iz take doline v takem pragozdu, izvleklo ven. Lokalne zveri te ponoči v miru pokončajo. Domačin, ki tisti dan teče z menoj (vsak dan je imel vsak od nas ob sebi domačina, kateri nam je kazal pot oz. v večini primerov smo skupaj iskali pot),  je kritični del enostavno preskočil, malo padel na rit, se malo skotalil in se čudežno ustavil. V daljavi vidim le majhno črno piko z velikim belim nasmehom, okoli vse divje zeleno. Zdaj pa jaz. V strahu uživam in vsak korak mi je nov izziv. Izziv možnega oprijema in celega življenja. Prvi korak je zdržal. Copati so očitno super. Drugi korak… še sem na nogah. Pojavi se približno 5 metrov gladke skale, skoraj navpično, čez katero teče lokalni potoček. Za prijeti nikjer nič. Praproti so mi roke že dodobra ožgali in tudi v smrtni nevarnosti se jih ne dotaknem več. Postavim se v smuk prežo in spustim. Meditacija me je naučila izklopiti vse misli in pri tem podvigu je to bilo še kako dobrodošlo. Ohranim se v začetnem položaju in prijazno me ustavi drevo spodaj. Noro, občutek zmagoslavja, zakričim na glas, zakričim še bolj na glas. To je to. To je tisti trenutek, za katerega živimo celo življenje, ko lahko do popolnosti občutimo življenje. To je to. Noro uživam!

V dnevu se je nabralo še dobrih deset podobnih dolin in slabih 50 kilometrov. O višinskih metrih ne razmišljam več…

ŠESTI DAN

Mimo je po moji oceni okoli 30 kilometrov. Doline se vrstijo, užitek zamenja bolečina. Pojavila se mi je stara poškodba v obliki natega dimeljske prepone. Noga boli, z vsakim trenutkom boli bolj. Težko jo dvignem. Vedno bolj brcam po tleh in vidim, da dolgo ne bo šlo več. Pojavi se jeza, strah, obup, pa jeza in ponovno jeza. Uležem se na travo, vso energijo in misli usmerim v boleči del. Diham in z vsakih izdihom se poizkušam znebiti nekaj bolečine. Naslednjih 10 kilometrov gre malo lažje, pa vseeno prepočasi, da bi tek dokončal (tek ni tekmovalnega značaja, a velja pravilo je, da vsako etapo končaš pred nočjo). Ne, moj ego tega ne bo dovolil. Pošljem SMS domov in po prejetem odgovoru se stanje nepričakovano in čudežno izboljša. Bolečina ni izginila popolnoma, se je pa veselje vrnilo v vsej svoji veličini in po dolinah začnem leteti. Za hip se ustavim in skupaj računamo ali lahko pridem do noči do šotorov. Etapa je zopet dolga okoli 50 km in potrebno je teči (oz. po dolinah se premikati) s hitrostjo 5 km/h. Pri nas hitrost normalne hoje, v Afriki hitrost letenja čez doline. Težka bo, vendar začnem. In s Fredom letiva po stezicah, med bananovci, pa dol v dolino, skok čez reko, osvežitev in napolnitev vodnih rezerv, plezava gor. Pa zopet v naslednjo dolino, klecne gleženj, nič hudega. Noriva in malo po tem, ko sonce zaide (in tik pred popolno temo), prideva do šotorov. Zvalim se na tla. Utrujen, uničen, srečen. Steph mi prinese kavo, zrem v zvezde. Ja, to je to! To je življenje, kot si ga želim.

SEDMI DAN

Sredi dneva po treh dneh pridemo iz pragozda in tečemo po stezici široki bose noge domačina. Na eni strani gozd, na drugi njiva, pred nami pa vsake toliko velik kup iztrebka. Kupi postajajo vse pogostejši in postanki domačinov ob njih prav tako. Opazujejo jih, s palčko premikajo, preučujejo. Nato nas Simon pokliče na kup in pove, da so iztrebki slonovi, saj se nahajamo na njihovem teritoriju. Sledi lekcija kot v šoli. Kaj narediti, če opazimo slona. V pričakovanju intelektualne debate ali vsaj afriškega trika (v smislu: stoj pri miru, uleži se, začni pogovor z njim,…) sem tiho in čakam. Pravega odgovora ni, zato ga izda Simon. Če vidimo slona, moramo teči stran od njega tako hitro, kot nismo tekli še nikoli. Kajti slon ima spomin za 25 let nazaj, tako za podobe kot za vonj. In človek z njim ni bil nikoli prijazen. Stojim in nad odgovorom nisem nič kaj zadovoljen. Brian vpraša, kam naj tečemo. Na sveže zorano njivo, kjer sta hitrost in način teka podobna teku na zlomljeni hodulji, ali v pragozd? Odgovor je samo eden. Čim hitreje čim dlje. Divji slon je v tem delu Afrike najbolj nevarna žival. Jasno mi je, da je edini način, da preživim ta, da ga ne srečam. Naslednjo ure tečem verjetno najhitreje v vseh osmih dneh in strah mi je vzel ves užitek. V tem strahu nisem prav nič užival. Ko pritečemo do ogromne njive s korenjem, se ustavimo in domačini nam povedo, da tukaj slonov ni več. Vzamemo si pol urni odmor in do sitega se najemo korenja, pravkar pobranega iz njive. Božanski občutek svežega okusa v ustih in malo manj božanski občutek zemlje med zobmi, ki nas spremlja do večernega umivanja le teh.

Po slabih 40 kilometrih prispemo do šotorov in po obilni večerji (vsak dan podobno: riž, meso , fižol, pa včasih še sladek krompir), se zvalim v šotor in nič kaj vesel se zavem, da je to moja zadnja noč v divjini.

Ponoči, ko moram odtočit nepredstavljive količine popitega prejšnjega dne, se mi v temi, ob soju skoraj polne lune, prikaže Kilimanjaro. Nor pogled. Tečem po fotoaparat, ki seveda ne zazna nič, razen teme in nočne utrujenosti. Ležem nazaj, zaspati ne morem. Premišljujem o vseh preteklih sedmih dneh.

OSMI DAN

Vzdušje pri zajtrku prijetno, Kilimanjaro se kaže tudi v jutranji zarji in s tekom pričnemo prej kot po navadi. Kot, da bi si želeli vsi čim prej priti na cilj. Danes ni bilo dolin, bilo je le okoli 25 kilometrov prijazne ceste in vse je izgledalo tako poznano. Bil sem suveren, hiter in hkrati žalosten, da bo tudi to minilo. Tako, kot vse v življenju, mine tudi to. Pridemo na cilj. Bolje rečeno, na štart. Na našo točko A. Stopim točno tja, kjer sem stal pred osmimi dnevi. Pričakoval sem nore občutke, veselje, srečo. Pa ni bilo nič od tega. Morda je bil edini resnični občutek žalost, da je konec. Konec teka okoli Kilimanjara. Konec neznanega in začetek znanega. Konec avanture, začetek rutine. Konec tokratne Arike. Kontinenta, ki mi je v življenju dal že toliko…

 

Za konec še nekaj podatkov: Tekli smo štirje belci (Fred iz Belgije, Steph iz Kanade, Brian iz Amerike in jaz), vsak s svojih vodičem, ki so se dnevno menjali. Vseskozi je bil z nami Simon, ki je tek v okviru svoje organizacije SENE tudi organiziral. Pretekli smo nekje med 280 in 300 kilometri s približno 11000 metri vzpona in prav toliko spusta.

 

 

 

Minljivost

Ni snega, ni moči, ni prespanosti, je pa volja, želja in po dolgem času na začetku tedna na Slivnici. Lučka ni več potrebna. Tek v temi je navdušujoč, jutro brez lučke prej vidno in barve jasnejše. Ni bilo potrebno dolgo, da sem odplaval tja, kjer me ne obkroža telo, kjer sem sam in kjer sem večen. Večen?!?

Zadnje čase sem bil žal preveč soočen z minljivostjo. Morda izgubo, morda odhajanjem, morda... Morda je minljivost prav zaradi tega tako mikavna in hkrati strašna, ker nima konca in ker nima končne razlage.
Ko si privoščim družbo prijetnih ljudi le ta mine. Pa je ta minljivost tako zelo sama po sebi umevna. Ostanejo lepi spomini in ostane želja po ponovitvi le njih
Ko odhajam na tek je ob koncu (skoraj) vsak lep in (zagotovo) neponovljiv. Kaj mi ostane? Lepi spomini in želja po ponovitvi le njih.
Ko se zavemo minljivosti nas samih, pa nastopi panika, pa nastopi fak!
Ker ne verjamem v boga si lahko mirno izposodim Žižkovo misel v smislu: "še dobro da bog ne obstaja, ker potem bi bilo še slabše". Ker, če bi bog obstajal in bil neskončno dober (kar menda po pravilu je), bi.... vzel malemu otroku očeta? ...vzel prijatelju prijatelja? ...vzel staršu otroka? ...vzel moža ženi? ...vzel nasmeh iz ust malim ljudem? ...

In čmoknem po tleh tako kot sem dolg in širok. Noge na ledu gredo po svoje, trup ljubi gravitacijo in glava oseka po tleh. Se vstanem, se zavem, svojih let in pospešim svoj korak. Do gori je še malo, misli je še veliko, veselja ne preveč... Mogoče je imela glava dovolj teh zmedenih misli v svoji notranjosti. Mogoče me je kdo od tam zgoraj klofnil po gležnjih.

Preskočim in občutim jezo. Jezo na vse tiste, ki obljubljajo neskončnost v katerikoli obliki. Ki si dovolijo biti vsemogočni in odločajo o temu, koga bodo vzeli. Na vse tiste, ki odločajo o tem, koga bodo užalostili in na vse tiste, ki se nato umaknejo v svojo molitev, vero. Vero v kaj? V prihodnost, ker je sedanjost tako gnila? V nek novi svet, neko novo življenje? What a joke! Jezen sem na vse tiste, ki jim govorijo o prihodnosti, o kateri so se sami odločili (oziroma so dobili sporočilo o njej od tam daleč nekje) da kakšna je. Jezen in počasi že besen (še dobro da je teka po 15 km konec, ker bi lahko postal hudo besen, kar pa bi bilo lahko za okolico že nevarno, še bolj pa za mene) na razne katoliške skupnosti, ki nam rišejo življenje pred rojstvom in po smrti, vmes smo pa le služabniki in, še huje, sluge?!? Kje in kdaj živimo? Jezen sem na njihove predstavnike, ki na pogrebu vztrajno pokopavajo nekoga drugega in si tudi imena pokojnika ne morejo zapomniti.
Predvsem pa jezen, ker nihče ne vidi človeka, ki ponoči v sobi tiho joka, ker nihče ne začuti lakoto otroka, ker nihče na cesti ne opazi žalostnega človeka,...
... Ker je življenje tako nepošteno in hkrati edino kar imamo. Imamo torej le sedanjost, ki pa je tako prekleto kratka, da se je spremenila že kar v točko. Takoj, ko se jo zavemo, postane preteklost kar pomeni, da je vsak korak v preteklosti pravzaprav korak v prihodnost, katero si pa lastimo na vsakem koraku (recimo danes zjutraj po radiu: "ob zadnjem znaku bo ura osem" Kaj pa če ne bo???). Čudno, čudno, danes sem premogel tudi nekaj heca :)

Hvala bogu (no, kdaj pa kdaj se pa le na njega spomnim :)) sem že zgoraj, ker takih tekov in takih juter si pa zares ne želim prav veliko. Noč je bila kratka, spust s Slivnice je strm in divji, dan potreben preživetja in potem bo še en dan, ovekovečen v svoji minljivosti.